»Molči, da si ne boš na koncu sama česa kriva!«

Ljubljana – Ali ste se v času korona krize kdaj ustrašili svojega partnerja oziroma partnerice? Vas je kdo v družini v tem času poniževal, zaničeval, trpinčil? Odgovore na vprašanja, kako je korona virus načel vzdušje v intimno-partnerskih odnosih in v družinah, je iskal Inštitut za proučevanje enakosti spolov. In rezultati? V en stavek jih je zajela programska direktorica Ana Pavlič: »Kot družba se moramo odpovedati vzorcem normaliziranja nasilja nad ženskami in poudarjanja ženske odgovornosti za mir in srečo v družini.«

Nasilje med štirimi stenami je največkrat zamolčano. Kar se je med partnerji in znotraj družin dogajalo med epidemijo, ima zametke že davno pred izbruhom virusa. Prav tako (ne)razumevanje vlog v družinah, ki se med karanteno niso bistveno spremenile, kar dokazuje trdovratnost spolnega stereotipiziranja in posledično tudi spopadanje s stiskami zaradi spoznanja, da dom ni vedno varno zatočišče za šibkejše in ranljivejše, ki »morajo molčati, da na koncu ne bodo sami sebi česa krivi«.

Tedni v izolaciji niso bili prijetni za vse

In kako so Slovenci odgovorili na vprašanji iz uvoda? Pet odstotkov od sedemsto vprašanih je na prvo vprašanje odgovorilo pritrdilno, od tega dobrih 80 odstotkov žensk. Skoraj desetina jih je v času korone doživela najmanj eno obliko nasilja. A »zmagovalci« v nasilju nad ženskami v tokratni raziskavi niso bili partnerji, ampak drugi člani družine … Skoraj 65 odstotkov vprašanih se je strinjalo, da je bilo v karanteni več nasilja; to je izrecno zanikala le četrtina sodelujočih. »Če k temu dodamo kar 45-odstotni delež vprašanih, ki se tednov v izolaciji ne bodo spominjali kot prijetnih, saj niso bili radi doma, in če vemo, da je nasprotno odgovorilo le enajst odstotkov vseh – da so spomini na karanteno prijetni –, je jasno, da so minuli tedni mnogo ljudi, še posebno žensk, soočili s težkimi situacijami, ki so tudi posledica neenakega razmerja moči med spoloma, ki žensko definira kot manjvredno in manj pomembno,« ugotavljajo izvajalci raziskave.



A tudi med moškimi so trpini. Po besedah Pavličeve nas mora skrbeti podatek, da je samo 15 odstotkov vprašanih potožilo o svojih stiskah, kar kaže na »tabuizacijo in stigmatizacijo temnejših plati življenja«. Med njimi je tudi 1,2 odstotka moških – dokaz, pravi Pavličeva, da so tudi moški žrtve spolnega stereotipiziranja, ki za ideal postavlja neustrašnega, odločnega in trdnega moškega, ki se ne ukvarja s svojimi ali tujimi čustvi.

Nasilja nad ženskami ne izvajajo vedno partnerji ... Foto Shutterstock

Vse več žensk odvisnih od partnerja

Nasilje torej ostaja močno stigmatizirano. Ali kot pravi Pavličeva: »Pri raziskavah na to temo se vedno soočamo tudi z nevarnostjo podajanja želenih odgovorov in sramu, ki ga še utrjujemo, če ženskam ne pojasnimo, da nasilje, ki se dogaja nad njimi, ni njihov neuspeh, ni slaba izbira partnerja, ni nekaj, kar je normalno in še zdaleč ni nekaj, kar bi si zaslužile.« Kar pet odstotkov vseh v raziskavi se namreč strinja s trditvijo, da je nasilje včasih upravičeno, kar tretjina pa prikimava, da morajo biti ženske v kriznih časih »še posebno potrpežljive in nezahtevne – miriti morajo morebitne napete situacije v družini in v partnerstvu«.



»Alarmantno visok« je po oceni Inštituta tudi skoraj četrtinski delež tistih, ki se ne morejo jasno opredeliti do »filozofije«, da je »ženski glas« v stresnejših situacijah življenja nepotreben, celo nevaren ter škodljiv. Enako je zgovoren podatek, da se s trditvijo, da je za nasilje vedno kriv in odgovoren storilec, nikoli pa žrtev, ne strinja kar 34,7 odstotka vprašanih moških in 18 odstotkov žensk. To pomeni, da se ogromen del žensk v naši družbi, ugotavlja Pavličeva, še vedno bori s posledicami normaliziranja nasilja nad ženskami. Tega v več kot polovici primerov poslabšuje odvisnost od alkohola, zato bi se morala po njenem država »že včeraj« začeti ukvarjati z s posledicami poglabljanja ekonomske krize, ki jo bodo posebno drago plačale ženske; te so za isto delo skoraj za desetino slabše plačane od moških: »Za mnoge se je začelo obdobje večje odvisnosti od partnerjevega dohodka, ki v tradicionalnih, patriarhalnih družbah velikokrat pomeni, da je partnerjeva finančna pomoč izgovor za poslabšanje neenakega položaja žensk, ki jih pahne v še večji strah, pasivnost in ujetost.«

Nasilje od vekomaj, raziskava od 2014

Do leta 2014, ko je Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA – Fundamental Rights Agency) objavila raziskave o izkušnjah žensk z nasiljem (Nasilje nad ženskami: vseevropska raziskava), v EU nismo imeli primerljivih podatkov o dejanskem stanju za to področje. Analiza pogostosti pojavljanja nasilja med 42.000 ženskami je razkrila: 27 odstotkov Slovenk je menilo, da se nasilje nad ženskami pri nas pojavlja zelo pogosto, kar 49 odstotkov pa, da se pojavlja kar pogosto. Dobra tretjina Evropejk  je potrdila, da je v svojem otroštvu doživela fizično ali spolno nasilje, medtem ko je 43 odstotkov doživelo določeno obliko nasilja od sedanjega ali prejšnjega partnerja v obliki javnega poniževanja, prepovedi zapuščanja hiše ali zaklepanja, gledanja pornografije pod prisilo oziroma v obliki groženj z nasiljem.

Kdo še vedno podpira tri vogale?

Ipesova raziskava je potrdila tudi domnevo, da je kuhanje, pospravljanje, čiščenje in pomoč otrokom pri učenju še zmeraj bolj ali manj v domeni žensk – tudi v času epidemij. Polovica vprašanih si je ta opravila enakomerno delila, v 43 odstotkih pa so odpadla le na ženske. Moških, ki so v koroni »vodili gospodinjstvo«, je bilo med vprašanimi šest odstotkov.
Rezultate raziskave na Inštitutu razumejo kot opozorilo, da bodo finančna negotovost, psihološke posledice strahu, nasilja, izgube verig trdnosti … še povečale neenakost žensk v naši družbi; zato je njihovo trpljenje treba obelodaniti.