Nasilje se pogosto nadaljuje tudi po koncu odnosa

Ljubljana – Letos do začetka decembra je policija obravnavala 1020 kaznivih dejanj, ki so jih posamezniki storili bivšim zakoncem ali intimnim partnerjem, kar pritrjuje opozorilom poznavalcev področja, da se s končanjem razmerja ne konča tudi nasilje. Ob nedavnem tragičnem dogodku v Medvodah je storilec nekdanjo ženo ubil celo desetletje po ločitvi.

»Pogosto ugotavljamo, da se z odhodom žrtve krog nasilja ne pretrga. Pri mnogih tragičnih primerih, ko partnerji nekdanje partnerke ubijejo, jih dojemajo kot lastnino. Nad njimi so imeli popolno oblast v odnosu,« je prepričana Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon. »Za ženske je v takih razmerjih najnevarnejši trenutek, ko odidejo in moškemu postane jasno, da gre zares. Zato vedno opozarjamo, da je treba narediti dober varnostni načrt, da se ne bi zgodilo kaj hudega. Da bi toliko let po razhodu prišlo do tako groznega dejanja, kot je v medvoškemu primeru, pa se vseeno redko zgodi. Običajno ljudem uspe v takem obdobju postaviti življenje na novo,« ugotavlja Maja Plaz.


Po njenih besedah nekatere ženske vedo, da jih partner ne bo pustil pri miru, in marsikatera med njimi vztraja v odnosu samo zato, ker se ji zdi, da se na noben način ne bo rešila nadzora. »Izkušnje so različne. Včasih se zgodi, da po odhodu ta kontrola vendarle popusti, nemalokrat pa se izkaže, da so zelo dobro predvidele. Trpijo zalezovanja, najdejo prisluškovalne naprave v avtomobilih ali celo v stanovanju. Tega ni malo,« opisuje predsednica društva SOS telefon.

Ženskam, ki so preživele to kalvarijo, se le z veliko truda uspe dovolj umiriti, da zaživijo normalno življenje. »A pri mnogih nekje v ozadju ostane strah, da se ves čas ozirajo čez ramo, ker nikoli ne vedo, kdaj jih lahko čaka,« pravi sogovornica, ki se spomni primera, ko je nekdanji mož nekdanji partnerki vrsto let po ločitvi rezal gume na avtomobilu, več kot desetkrat jih je morala menjati zaradi tega, a seveda ni mogla dokazati, kdo ji to počne. »Stiske so zelo hude. Odideš in želiš začeti na novo, ampak se hkrati zavedaš, da se nekdo zelo trudi, da bi še naprej kontroliral tvoje življenje.« Po pravilu imajo vsi tragični primeri, ki se končajo z umorom, zgodovino nasilja.

Manj prijav ni razlog za optimizem

Do začetka decembra je policija obravnavala 640 prijav nasilja v družini, lani jih je 632, leta 2015 pa, na primer, 661. A poznavalci področja opozarjajo, da te številke nikakor ne odražajo realnega stanja in da ni prav nobenega razloga niti za optimizem niti za to, da bi razmišljali, da se stanje izboljšuje.



»Manj prijav ne pomeni, da je manj nasilja, ampak se je treba vprašati, kaj se je zgodilo v družbi in kakšna sporočila dajemo žrtvam, da se ne odločijo za prijavo. Vprašati se je treba, kaj v sistemu ne deluje pravilno. Družbe, kjer je ozaveščenost na visoki ravni in kjer je dobro poskrbljeno za zaščito žrtev, beležijo večje število prijav,« izpostavlja Maja Plaz, ki opozarja, da naredimo pri nas dva koraka naprej in enega nazaj.

»Družbena klima je deklarativno naravnana na ničelno toleranco, radi poudarjamo, da je nasilje nedopustno. Ko pa to kopreno malenkost odgrnemo, je spodaj še kup stereotipov in predsodkov. Od tega, da so si ženske že kako zaslužile, naprej. V naši družbi so še vedno razširjena prepričanja, s katerimi se prelaga krivda na žrtve, ne glede na ves zakonodajni napredek. Stereotipi, da se ji to ne bi zgodilo, če bi bila drugačna, bolj prilagodljiva, so zelo globoko ponotranjeni. Dvomi se o žrtvi, ki pogosto ostane zelo sama,« je povedala Maja Plaz.

V središču pozornosti mora biti žrtev

»Dejstvo je, da je družinsko nasilje najpogostejši vzrok za intervencije policistov poleg cestno-prometnih prekrškov. Nasilje je problem, ki se mu je treba posvečati, s posebnim poudarkom na nasilju v družini. Če bi to rešili, bi rešili veliko problemov, ki za ljudi predstavljajo grožnjo ali tveganje,« je prepričan dr. Branko Lobnikar s fakultete za varnostne vede, ki sodeluje v mednarodnem raziskovalnem projektu o družinskem nasilju, financiranem v programu Obzorja 2020. Poimenovali so ga Improdova, cilj pa je izboljšanje ukrepanja prvih posredovalcev ob primerih hudih oblik nasilja. V konzorciju je 16 partnerjev iz osmih držav.


»Namen je, da na podlagi pravnega stanja in pojavnosti hudih oblik naredimo priročnik, da bi se tisti, ki prvi posredujejo pri družinskem nasilju, čim bolj učinkovito odzvali z vidika žrtve,« je pojasnil Lobnikar in poudaril pomen medinstitucionalnega sodelovanja, saj parcialni ukrepi niso učinkoviti, posebej pa je pomembno, da se pravice žrtve postavi v središče obravnave. Projekt so začeli maja 2018, do leta 2021 pa bodo izdelali priporočila in pripravili prosto dostopen učni material za boljšo usposobljenost posredovalcev.

»V različnih kulturnih okoljih je percepcija nasilja različna. Kar, na primer, Skandinavci razumejo kot nasilje, verjetno ženske v tradicionalnih okoljih razumejo kot nekaj, kar morajo trpeti. Pri družinskem nasilju se dojemanje, kaj je nedovoljeno in nezaželeno vedenje, v zadnjem času spreminja. Nekoč je veljalo, da je to problem družine, v katero nihče nima pravice vstopati,« še ugotavlja predavatelj na fakulteti za varnostne vede.