Oda samoti

»Meni osebno se zdi samota močno podcenjen užitek,« je stavek, ki se mi je tako močno vtisnil v možgane, da razmišljam o njem še več tednov potem, ko sem ga prebrala v odlični knjigi Živela bom turške pisateljice Lale Gül. V avtobiografskem delu pripoveduje o svojem trpkem vsakdanu – vsakdanu članice številne družine turških priseljencev na Nizozemskem. Lale se je rodila v tej evropski državi, a je drugače od svojih staršev, predvsem mame in babice, popolnoma asimilirana.

Ob delu ostati – Človek

Glavna junakinja zgodbe, nadela ji je ime Büsra, je ujeta v dve različni kulturi in vse težje lovi ravnovesje med pričakovanji svoje družine ter lastnimi željami in potrebami. Pravila, v katera jo tlačijo starši, jo utesnjujejo, želi si živeti kot njeni vrstniki, poslušati glasbo, gledati ameriške filme, se smejati, naličiti, si speti lase, skratka čutiti svobodo v vseh njenih pomenih. Objeti partnerja, ki ga skriva pred celotnim svetom, ker je bel, ker je Nizozemec, ker ni musliman oziroma ortodoksni Turek. Niti oblačil si ne more izbirati sama, saj ji mati, nezadovoljna s sabo in svojim življenjem, diha za vrat in jo tlači v široke hlače, ki pokrijejo celotno telo.

Lale – oziroma Büsra – živi z babico, a so starši nastanjeni na drugi strani hodnika, vrata so vseskozi odklenjena, zato prihajajo, kadar se jim zljubi. Intime in zasebnosti tako rekoč ni. Dvajsetletnica skriva kontracepcijske tablete v nogavicah, dokler jih mati ne odkrije in izbruhne – kot vsak dan, ko se kot boksarki v ringu borita vsaka za svoj prav – ogenj v strehi.

Vrstice so napisane tako iskreno in doživeto, da sem vseskozi čutila avtoričino utesnjenost in hrepenenje po kotičku, ki bi bil samo njen. Po samoti. Razmišljala sem, kako ima samota v naši družbi (po krivici) zlovešč prizvok. Kot bi samost – v Franu so samost, samota in osamljenost sinonimi – hkrati vedno in neizpodbitno pomenila tudi osamljenost. Kot bi bil človek, ki si želi biti (nekaj časa) sam, zaradi tega čuden, poseben, nesocialen, zadržan. Kup pridevnikov mu pritisnejo in vsi po vrsti imajo po navadi negativen prizvok. Še huje je, ko do nekoga, ki je rad sam, čutimo pomilovanje. Jaz ne. Jaz mu oziroma ji zavidam.

Jutranji motiv s Šmarne gore. FOTO: Jure Eržen/Delo

Neznansko rada imam ljudi, imam se za dokaj družabno bitje, a se po drugi strani vedno pogosteje zalotim, da naravnost uživam v samoti. Zadnji tedni so bili v službi strašansko naporni. Vsepovsod nesrečne zgodbe, toliko solza in bolečine, da je bilo vsega preveč in je bila samota nujna. Jaz sem si jo lahko privoščila, nimajo pa vsi takšnega privilegija, vem.

Zato se ta močno podcenjeni užitek, kot je samoto mojstrsko ubesedila Lale Gül, že nekaj časa učim ceniti. In ni me več niti sram niti strah priznati, da sem rada sama s seboj; ne le doma. V službi zjutraj, ko je pisarna povsem prazna in ni nikjer nikogar, prav po otroško uživam in sem do prvega sodelavkinega »dobro jutro« že čisto storilnostno naravnana, ker imam čas in mir, da se pripravim na sunke »ponorelega sveta«.

Španski slikar Pablo Picasso, ki je bil sicer nadvse družabno bitje, je bojda nekoč dejal, da brez samote ni mogoče nobeno resno delo. Svoje najboljše tekste sem spisala v samoti, tisti samoti, ki meji že na dolgčas, ko je kreativnost pričela bruhati iz mene, ker so imeli možgani čas in prostor, predvsem pa mir, da sem lahko temeljito premislila, kaj bom prelila na računalniški zaslon.

Dobremu pisatelju (med katere si želim nekoč) ne pomagajo droge, revščina ali nore ljubezenske avanture, pač pa disciplina in samota, če parafraziram švedskega režiserja Ingmarja Bergmana. Ne verjamem, da to velja le za kreativne poklice. Mislim, da vsak, ki zna in si upa biti sam s sabo, vsaj sem in tja zahrepeni po samoti.