Quo vadis, Slovenija?*

Prva letošnja kolumna bi morala biti najbrž na moč optimistična, razveseljujoča, s pogledom, uprtim v rožnato prihodnost. Bojim se, da bo zgolj slednje, in v tej vrstici se opravičujem vsem, ki si želite optimizma. Ta svet namreč postaja čuden. Morda tudi jaz z njim, ne vem.

Preseda mi zlagani optimizem. Izgubljamo, kar so se še včeraj zdele samoumevnosti. In na nekaterih področjih stopamo nazaj v čase, ki jih sicer nismo doživeli, a sem prepričana, da si tega niti ne bi želeli.

Varčujemo, da si bomo lahko plačali pogreb in ne postali skala na hrbtu zanamcev. Kakšno »vojno« dobičkarstvo se gredo nekatera komunalna podjetja, sem pisala pred kratkim in po objavi se je usulo primerov, ki to potrjujejo. Jasno, da užaloščeni sorodniki nimajo ne energije ne volje, da bi preverili sleherno postavko na računu. Brezkompromisno jim zato ponudnik proda vse, kar jim lahko. In še več.

Varčujemo za zobe, pa za fizioterapije, ker četudi smo med srečneži, ki še imajo osebnega zdravnika in zobozdravnika, so čakalne vrste nevredne normalno delujoče družbe, na drugi strani pa je kakovost storitev pogosto občutno slabša od plačljivih. Če si torej še lahko privoščimo odpreti denarnico, to, za voljo lastnega telesa in duha, naredimo. Kljub temu da plačujemo osnovno in dopolnilno, nekateri pa tudi dodatna zdravstvena zavarovanja. Vojno dobičkarstvo, drugič, ali zdravstvena diskriminacija? Najbrž gre prvo z roko v roki z drugim.

Na avtocestah so ponekod zavoljo varčevanja z električno energijo ugasnili razsvetljavo, medtem ko občine niso imele težav z novoletnim okraševanjem. Precej nenavadno smo začeli postavljati prioritete, pa čeprav so okrašena mesta neznaten porabnik elektrike. Za silvestrske ognjemete, četudi ekološke, in drugo, še bolj nevarno pirotehniko zmečemo na tisoče evrov, po drugi strani nam glasovi lačnih otrok trgajo srca. Vedno več je družin, v katerih sta zaposlena oba starša, pa si ne morejo privoščiti osnovnih življenjskih dobrin – hrane, higienskih potrebščin. Kako neznosno jim mora biti. Da garaš, pa otroku ne zmoreš zagotoviti toplega obroka, novih spodnjic?

Vedno mi postane tesno ob poslušanju ponedeljkovega Vala 202, ko so na vrsti zgodbe iz Botrstva. Potem odprem instagram in tam z vso neokusno težo butnejo vame objave vplivnic, ki so otroke oblekle v nekaj sto evrov vredne plaščke prestižnih blagovnih znamk. Ne zavidam jim, hitro zaprem aplikacijo, a zoprn občutek v ustih ostane. Zmanjka sline. In pojavijo se vprašanja. Kam gremo?

Niti za hip se več ne znamo postaviti v kožo drugega. FOTO: Jure Eržen/Delo

Kakšna prihodnost nas čaka s »sončki«, ki so po eni strani nedotakljivi in v vsem najboljši, po drugi pa smo jim pozabili privzgojiti vsaj trohico občutka za sram. Pa niso krivi sami, ne. Krivi smo mi. Tudi za to, da sedmošolci, na primer, ne znajo (več) tekoče brati. Osnovna pismenost izginja, na družbenih omrežjih se pojavljajo zapisi odraslih ljudi, zaradi katerih bi jim moralo biti nerodno. A kot izginja normalnost – karkoli to že je – izginja tudi občutek za sram.

Pred dnevi sem na twitterju zasledila objavo, ki mi je dala misliti. Upam, da je šlo za potegavščino, vendar me v teh časih ne bi presenetilo, če bi bila resnična. Ženska je svojim sosedom na vrata prilepila jezno opozorilo zaradi jokajočega dojenčka. Naj ga končno umirijo, ker jo moti nenehni jok, in če tega ne znajo, ne ve, zakaj so sploh postali starši. Prva misel, ki se mi je porodila, je bila, kako je ni sram.

Niti za hip se več ne znamo postaviti v kožo drugega, vse, kar vidimo, smo le mi sami. Jaz, povsod samo še jaz. A saj ljudi ni sram niti, ko parkirajo na mestih, rezerviranih za invalide, in se za nameček znesejo nad tistimi, ki si jih drznejo opozoriti, da takšno početje ni ok. Ta svet postaja čuden. Ali pa sem čudna zgolj jaz sama, ne vem.

---

*Kam greš, Slovenija?