Ob delu ostati – Človek

V zadnjih dveh tednih sem se med pripravo na intervju s sogovornico iz Poljske poglobila v vprašanje pravic žensk v tej državi. Poljska je pred dvema letoma sprejela enega najbolj represivnih zakonov o splavu. Ko mi je aktivistka razlagala, kaj preživljajo ukrajinske begunke, med njimi so tudi žrtve posilstva, sem samo zmajevala z glavo. Še nekaj dni po pogovoru me je v želodcu stiskalo in oprijela se me je čudna tesnoba.

Podobno se mi je zgodilo februarja, ko se je Zemlja stresla nadvse hudo in sem dolgo zrla v podobe porušenih sirskih in turških mest ter ljudi, ki so po potresu ostalih brez ljubljenih in strehe nad glavo. Kako nepravično je včasih življenje. Preveč pogosto prizadene tiste, ki se že sicer težko prebijajo čez vsakdan. Gledala sem fotografije otrok, sirot, posutih s prahom in blatom.

Kar ne nehajo se te katastrofe, tragičnih podob je vedno več. Ukrajina, Rusija, potem Sirija in Turčija, pred tem Iran in Južna Amerika, Afrika. Človek bi pričakoval, da bom postala z leti manj občutljiva, pa se mi zdi, da je ravno obratno. Kolegici sem pred kratkim potarnala, da včasih ne zmorem zadržati solz, ko poslušam o tem, kako mlada družba so Sirci in Turki in koliko otrok je osirotelih na tisti ponedeljek, ko se je zazdelo, da nekdo človeštvu spet daje lekcijo, a jo daje na napačnem koncu sveta. Pripomnila je, da pa morda nisem iz pravega testa za novinarko, če me v solze spravijo fotografije in posnetki ljudi, ki jih sploh ne poznam. Da po njenem mnenju ne bi smela v pisanje vpletati čustev.

Pri svojem delu skušam ostati objektivna. Včasih na spletnem dežurstvu zapadem v neko robotsko stanje. Težava je seveda v tem, da ob delu na daljavo nisem v neposrednem stiku z ljudmi, kar mi – ne more biti drugače – otežuje pisanje. Povzemam poročanje tujih tiskovnih agencij, a se pri tem poskušam izogniti patetiki in senzacionalizmu, ker se mi zdi, da to pogosto učinkuje ravno nasprotno. Zgodba izgubi pomen. Poročanje je suhoparno, saj drugače niti ne more (in ne sme) biti.

Smerokazi v Kranju. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Iz pisarne ali domače dnevne sobe se dobrih zgodb ne da delati. Povsem drugače je na terenu. Ko sem šla julija lani na Kras, kjer je divjal največji požar v naravi v zgodovini Slovenije, sem si celo pot dopovedovala, da moram k delu pristopiti objektivno in brez čustev. Potem sem zrla v zoglenelo pokrajino, ki sem jo pred tem dobro poznala, saj sem pogosto na tem delu Primorske, in si prigovarjala, da bo vse dobro in naj samo gledam, poslušam, pišem.

Dokler niso v to enačbo vstopili ljudje, je vse teklo po mojih načrtih. Drevesa in grmovje so sicer izginili in bilo je mučno opazovati počrnelo zemljo. Nakar sem se začela pogovarjati z gasilci in reševalci, z domačini, ki so morali, ko so se oglasile evakuacijske sirene, vzeti najnujnejše in zapustiti svoje domove, pogovarjala sem se z mladim fantom, ki je na cesti med Mirnom in Kostanjevico na Krasu stal pri barikadi in na moje vprašanje, kako prenaša brutalno vročino, smeje odgovoril, da bo že preživel … Zabičala sem si, da vsem tem ljudem ne smem postaviti niti enega vprašanja, s katerim bi jih morda pahnila v še večjo stisko. Ob zavrnitvi – bilo jih je kar nekaj – nisem vztrajala in jim molila diktafona pod nos. Kar se da dobro sem želela opraviti svoje delo, ampak pri tem ostati – Človek.

Fotograf agencije AFP je nekaj dni po katastrofalnem potresu v Turčiji in Siriji v svoj objektiv ujel pretresljivo podobo očeta, ki za roko drži svojo mrtvo hčer, pokopano pod ruševinami. Kasneje je pripovedoval, da je ob vseprisotni bolečini ostal brez besed, samo solze so mu tekle po licih. V svetu, v katerem se zdi, da ga malokaj še resnično pretrese, je bila to ena od podob, ki je malokoga pustila ravnodušnega. Zato mi po prespani noči ali dveh tiste solze, zaradi katerih morda nisem iz pravega testa za novinarko, dajejo slutiti, da ravno zaradi njih pa morda sem.