V nadaljevanju preberite:

Kot je vsaka premiera Pedra Almodóvarja dogodek, je poseben tudi sleherni pogovor z njim, pa čeprav zaradi okoliš­čin poteka prek zooma. Za Nedelo in še štiri druge evropske medije si je španski režiser vzel čas, nekaj dni preden bo na redni spored v slovenske kinematografe prišel njegov zadnji, dvaindvajseti celovečerni film Vzporedni materi.

Elektronsko sporočilo ameriškega distributerja, prek katerega so potekala dogovarjanja za intervju s Pedrom Almodóvarjem, je bilo nedvoumno in nenavadno rigidno. Vprašanja se lahko dotikajo le Vzporednih mater, so zapisali, nikakor pa naj ne posegajo na področje španske polpretekle zgodovine. Če je prvi del smernic razumljiv, je ob drugem vsakomur, ki se je vsaj bežno spoznal s filmskim svetom najbolj čislanega in največkrat nagrajenega španskega cienasta, jasno, da družbenih razsežnosti okolja, v katerem ustvarja, ni mogoče ločiti od njegovega dela, še toliko manj, ko gre za umetnikov celovečerec z najbolj eksplicitnim političnim sporočilom doslej. V filmu, ki je premiero ugledal na lanskem beneškem festivalu, je Almodóvar večno temo materinstva prepletel s travmo množičnih grobišč državljanske vojne (1936–1939), v katerih po vsej Španiji še vedno leži okoli sto tisoč – v veliki večini republikanskih – žrtev.

Kljub drugačnim navodilom z druge strani Atlantika je bilo neizbežno, da bo intervju na koncu prežet s politiko in nedavno zgodovino, kar pa ikone evropskega filma ni motilo. Nasprotno. »Zdi se mi pomembno, da se v tem trenutku pogovarjamo o dolgu, ki ga ima španska družba do žrtev in njihovih sorodnikov,« je poudaril.