Strastni pripovedovalec zgodb

Zlati lev se bo v Almodovarjevi vitrini pridružil vrsti nagrad, med katerimi izstopajo dva oskarja, dva zlata globusa, pet britanskih in šest evropskih filmskih nagrad, štiri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu in devet nagrad goya.

Njegov zadnji film Bolečina in slava (Dolor e gloria) je vsaj deloma avtobiografski. Antonio Banderas, ki ima glavno vlogo v njem, je pripovedoval o presenečenju, ko je prvič prebral scenarij: »Rekel mi je, da bom našel v njem veliko referenc na prijatelje in ljudi, ki jih poznam, toda nisem vedel, da bom našel njega samega. Nisem si mislil, da bo razkril vse te stvari, niti prijateljem.«

 

Fant, ki ni želel duhovniške halje

Pedro Almodovar se je rodil leta 1949 v podeželskem mestecu Calzada de Calatrava v provinci Kastilja - La Mancha kot najmlajši v družini štirih otrok. Rojstno mestece s pet tisoč prebivalci v ravninskem, kmetijskem delu Španije opisuje kot »zaostalo, kot bi bilo iz 19. stoletja«. Oče Antonio je bil vinogradnik, mama Francisca pa je nepismenim sosedom brala in pisala pisma. Odraščal je obkrožen z ženskami, medtem ko so moški delali zunaj, na poljih. Te močne, glasne in vraževerne ženske so navdihnile njegov film Vrni se (Volver) iz leta 2006, ki je ljubezensko pismo La Manchi. Začne se s prizorom, ko v črno odete vdove pometajo listje z grobov svojih mož.



Kot osemletnega fantiča so ga poslali na zahod Španije v cerkveni internat, k frančiškanom in salezijancem, v upanju, da bo nekega dne postal duhovnik. Poz­neje se je v mesto Cáceres preselila tudi njegova družina. Oče je odprl bencinsko črpalko, mama pa vinski bar, v katerem je prodajala svoje vino. V nasprotju s Calzado je bil v Cáceresu kino. »Kino je postal moja prava izobrazba, veliko bolj kot tista, ki sem jo dobil pri duhovnikih,« je povedal v enem od intervjujev.

Leta 1967 se je v nasprotju z željami staršev preselil v Madrid, da bi postal režiser. Ker je Franco zaprl Nacionalno filmsko šolo, je postal samouk. Preživljal se je s kopico priložnostnih del, med drugim je prodajal rabljene reči na slovitem bolšjem sejmu El Rastro in dvanajst let delal kot administrator v španski telekomunikacijski družbi Telefonica.
 

Zvezda madridske alternativne scene

V zgodnjih sedemdesetih letih se je pridružil eksperimentalni gledališki skupini Los Goliardos, kjer je spoznal legendarno špansko igralko in svojo prvo muzo Carmen Maura. Bil je ključna figura madridskega kulturnega gibanja, renesanse v španski kulturi po Francovi smrti. Skupaj s Fabiem McNamaro je prepeval v parodičnem glam duetu, pod psevdonimom Patty Diphusa pa je pisal članke za osrednje španske časopise, kot so El Pais, La Luna in Diario 16.

Prvo kamero super 8 si je kupil z zaslužkom iz Telefonice in začel snemati kratke filme brez zvoka, z močnim seksualnim nabojem. »V Madridu sem zaslovel, ko sem zraven filmov, ki niso imeli zvoka, predvajal glasbene kasete in sam v živo posojal glas, pesmi in dialoge igralcem,« se je spominjal.



Prvi celovečerec Pepi, Luci, Bom je z zelo nizkim proračunom posnel leta 1980. Carmen Maura je Pepi, željna maščevanja pokvarjenemu policistu, ki jo je posilil. Spoprijatelji se z njegovo mazohistično ženo Luci in lezbično punk-rock pevko. Čeprav film ni bil tehnično dodelan, je režiserjev slog, ki ga je pozneje izpilil do popolnosti, že prepoznaven. »Če ima film le napako ali dve, ga imamo za nepopolnega, če je tehničnih napak obilo, lahko to že imenujemo stil. To sem govoril v šali, ko sem promoviral film, toda verjamem, da je blizu resnice,« je leta pozneje povedal sloviti režiser.
 

Ne menjaj konja, ki zmaguje

Pedro Almodovar se, ko gre za igralsko zasedbo, rad drži preverjenih receptov. Leta 1982 je v njegovem Labirintu strasti debitiral mladi Antonio Banderas in to je bil začetek plodnega sodelovanja. Skupaj sta posnela filme Zakon privlačnosti, Matador, Ženske na robu živčnega zloma, Zveži me, Koža, v kateri živim ter Bolečina in slava, ki je Banderasu na filmskem festivalu v Cannesu prinesla nagrado za glavno moško vlogo.



Njegova filmska muza je Penelope Cruz in občudovanje je obojestransko. »Ko sem v kinu pri štirinajstih gledala film Zveži me, sem se odločila, da bom postala igralka. Zdelo se mi je, kot da želim na luno. Skoraj nemogoče, glede na to, od kod prihajam. V moji družini ni imel nihče opravka z umetnostjo,« se je pred časom spominjala španska lepotica. A z Almodovarjem je nemogoče postalo mogoče. Prvič jo je kot 17-letno dekle opazil v uspešnici Bigasa Lune Pršut, pršut in poklical jo je domov. Ravno je bila v kopalnici in ni verjela, da jo res kliče, saj je bil to klic, ki si ga je Penelope želela vse življenje. Sodelovala sta šele čez pet let, saj je bila dotlej premlada, da bi ustrezala kakšni od Almodovarjevih vedno usodnih žensk.



Prvi film Živo meso sta skupaj posnela leta 1997, dve leti pozneje sta sodelovala pri Vse o moji materi, ki velja za enega njegovih in španskih najboljših filmov sploh. Leta 2005 je sledil kritiško hvaljeni Vrni se, 2009 pa Zlomljeni objemi. »Delujeva kot ljubimca. In ker nimava užitkov, ki jih prinaša seks, se izogneva tudi zapletom. Zelo dobro delujeva kot par, ki ne spi skupaj,« pravi Almodovar o njunem odnosu, Cruzova pa pristavi: »Nikogar ni, ki bi mu bil podoben. Vse vedno primerjam z delom z njim.«
 

Razgaljen, kot še nikoli

Do Bolečine in slave je za njegov najbolj osebni film veljala Slaba vzgoja iz leta 2004, zgodba o dveh fantih, Enriqueju in Ignaciu, ki obiskujeta katoliško šolo in odkrivata ljubezen, film, seks in strah. V njem umetnik odkrito opisuje težave pri soočanju otroka z lastno seksualnostjo. Od leta 2002 je Almodovar, ki nikoli ni skrival, da je istospolno usmerjen, v razmerju s Fernandom Iglesiasom, fotografom, modelom in igralcem, ki mu je manjše vloge zaupal v filmih Govori z njo, Zlomljeni objemi, Koža, v kateri živim ter Bolečina in slava.



Slednjega, ki na spored naših kinematografov prihaja 5. septembra, označujejo za njegov daleč najbolj osebni film doslej. »Šele ko sem po nekaj tednih prebral napisano, sem se zavedel, da gre za zgodbo o meni samem,« je priznal režiser. Antonio Banderas igra ostarelega režiserja Salvadorja Malloja, ki se sprašuje o svojih preteklih odločitvah, ko se sedanjost zgrne nanj. Njegova najboljša leta so mimo in bori se s psihičnimi in fizičnimi bolečinami. Spominja se, kako je bil v otroštvu pogled na golega moškega tisti, zaradi katerega je pozneje postal homoseksualec, svoje matere (Penelope Cruz), ki ga je obtožila, da je bil slab sin, in umrla, preden bi ji lahko dokazal nasprotno ...



Konec filma da slutiti, da režiser vendarle še ni izgubil ustvarjalnih moči, kar zagotovo velja tudi za Almodovarja samega. Morda lahko recept za njegov desetletja trajajoči uspeh najdemo tudi v misli, ki kaže, kako spoštuje in ima rad svoje številno občinstvo: »Film, ki ga vidi tisoč ljudi, postane tisoč različnih filmov. In vsi od njih so enako dragoceni.«