Kradem kot najbolj zvesta tatica čas za hojo

Neki mislec je nekoč dejal, da je slana voda rešitev za sleherno težavo. Slana voda, naj bo v obliki solz, znoja ali morja. Nekaj podobnega mi je pred kratkim med intervjujem navrgel sogovornik, sodelavec TOM-telefona, ko sem iz njega poskušala izvleči, kako se spopada s stiskami otrok, ki jim je priča kot prostovoljec. Kako preboli trpke zgodbe. Stoično mi je odgovoril, strasten dolgoletni planinec, da med triurno hojo na Krn predela sleherno težavo.

V resnici je hoja – vedno bolj tudi zame – ena najbolj terapevtskih oblik premagovanja tegob, hkrati pa odstiranja skritih kotičkov bolj ali manj oddaljenega sveta. Širše središče Amsterdama sem pred časom sama odkrivala peš in neizmerno uživala. Marsikaj namreč človeku uide med vožnjami z mestnim potniškim prometom – mesto čisto drugače diši in živi, ko v njem uživaš med hojo. Boleči podplati dajejo v nekem zakotnem hotelčku zvečer jasno vedeti, da si v tistih urah »živel«. Na polno. Po svoji lastni izbiri.

Ameriški pisatelj in filozof Henry David Thoreau, tudi goreč okoljevarstvenik, je v prvi polovici 19. stoletja v eseju Hoja zapisal, da je »v svojem življenju spoznal le eno ali dve osebi, ki sta razumeli umetnost hoje, se pravi sprehajanja, in ki sta imeli tako rekoč talent za romanje«.

Pri založbi UMco je julija letos v prevodu Anje Radaljac izšla knjižica z enako preprostim naslovom Hoja, pravi slavospev takšni rekreaciji. Čeprav gre nemudoma opozoriti, da Thoreau hoje nikakor ni jemal zgolj kot šport, temveč mnogo bolj kot meditacijo, priložnost, da se človek vrne k sebi, da začuti naravo. Sprehajanje in pohajanje brez natančnega cilja je videl kot potop v bistvo človekovega bivanja v osrčju prvobitnega.



Sama ne zbiram kilometrov, ne štejem korakov, ne zapisujem vseh nabranih vrhov slovenskih gora. Samo – hodim. Ne nujno zgolj in samo po gozdu oziroma med zelenjem, obožujem tudi hojo po mestih. Že omenjeno nizozemsko prestolnico sem prečesala po dolgem in počez, se nekajkrat izgubila, vračala na znana izhodišča okrog Anine hiše. Pešačila na jutranjo kavo in marmeladni rogljiček k muzeju z meni tako dragim Vincentom, pa z nogami na trdnih tleh in mislimi v oblakih odkrivala večerno lepoto kanalov. Še vedno me žgejo v spominu neskončna pešačenja po Londonu, pa lepota italijanskih mest, prepolnih zgodovine, v katero sem zrla. Hodim. Kamorkoli grem, najraje hodim.

Ko sem rekla, da ne zbiram kilometrov, toliko bolj zbiram spomine. Na meni drage ljudi, ki so me na teh poteh spremljali, na posameznike, ki sem jih med pešačenjem mimogrede spoznala in so me enako hitro, kot so prišli, tudi zapustili. Na vonjave, ki jih ponujajo urbane džungle. Moram pa kljub vsemu priznati, da se imam čisto lepo tudi sama. Pravzaprav je hoja ena tistih »reči«, ki sem jih od zmeraj povezovala s samoto.



Tudi Thoreau v eseju zapiše, da je med hojo misel najbolj svobodna in sama sebi namenjena. Sam si tedaj s svojimi koraki, dolgimi ali kratkimi, ko načeloma vedno veš, kam te bodo odpeljali, kadar ne, pa tudi ni čisto nič narobe. Pešačim po Ljubljani, ko se na seznamu nabere dovolj »nujnih« opravkov, tudi štirikilometrska razdalja med zdajšnjim in nekdanjim hišnim naslovom ni nobena ovira. Sama sem takrat z last­nimi mislimi.

Največ zanimivih idej za novinarske prispevke se mi je porodilo prav ob samotnem nabiranju korakov. Če se znova vrnem k ameriškemu mislecu, ki mi je bil (tudi) navdih za potop v te vrstice – o hoji, ki je sama po sebi podvig in dogodivščina dneva, je razglabljal v svojem eseju. O študijski sobi na prostem, ki je tako lahko hkrati navdih, smisel življenja, osebna svoboda ali zgolj vzrok, da si za nekaj kratkih ur zbistrimo duha. Sama vem, iz kakšne snovi sem. Iz takšne, da z nogami lovim sončno svetlobo, iz takšne, da kradem kot najbolj zvesta tatica čas za hojo.

---

Avtorica je zaposlena v Delovnici.