Film Novi sošolci odpira razpravo o integraciji otrok s Kosova v družbo

V kinematografih po Sloveniji se je v teh dneh začel predvajati prvi slovenski dokumentarni film Novi sošolci režiserja Tonija Cahunka, sicer igralca in voditelja. Z začetkom prejšnji teden v Kranju, ko so projekcijo že razprodali, ta teden skupaj z večjim deležem priseljenih s Kosova gostujejo v Izoli, Celju, Trbovljah, Velenju, Mariboru in Slovenski Bistrici. Vsaki projekciji sledi pogovor s protagonisti in avtorji filma, ki bodo predsodke o priseljencih osvetlili še z druge, širši javnosti večkrat nevidne perspektive.

Kot so zapisali v sporočilu za javnost, film Novi sošolci predstavlja ozadje priseljevanja s Kosova in izzive otrok pri vključevanju v novo okolje. Tematizira izzive teh učencev, ki imajo v primerjavi s priseljenci republik nekdanje Jugoslavije zaradi neslovanskega porekla in razlik v znanju jezika najslabše učne rezultate.

»Prvi odzivi na film so neverjetno čustveni in pozitivni, lahko smo le upali, da bo naš film nagovoril tako široko občinstvo. Veliko zanimanje je med priseljenci s Kosova, ki se prvič v slovenskih kinih lahko spremljajo v zgodbi, s katero se mnogi poistovetijo in so srečni, da je slišana tudi pri nas,« je za Delo povedal režiser Cahunek. Dejal je, da ga je presenetil tudi odziv domače javnosti, ki se zaveda, da je treba nagovoriti to tematiko, premisliti ponujene programe in priložnosti za izboljšave.

Režiser je prepričan, da si želijo integracije

Kot je povedal, je bil glavni cilj informirati slovensko javnost in opolnomočiti skupnost priseljencev s Kosova. Nagovorili so s temo, ki se je sicer nismo lotevali, ki smo jo prepustili gostilniškim debatam in času, medtem pa so bile oškodovane generacije otrok, ki niso bile deležne primernih programov vključevanja.

»Zagotovo so priseljenci s Kosova prva večja skupina priseljencev, ki govori neslovanski jezik, ima drugačno kulturo, vero. Prepričan sem, da je ravno zaradi njih skupnost priseljencev iz nekdanje Jugoslavije precej bolj raznolika. Zaradi jezika se soočajo z več izzivi, pogosteje se zapirajo med predstavnike svoje skupnosti, ker se tam počutijo bolj varne. Prepričan sem, da si želijo integracije, mnogi to dokazujejo, pri nekaterih programih, ki so naravnani na slovansko govoreče priseljence, pa bi veljalo premisliti, kako jih narediti bolj mikavne in primerne za novo strukturo priseljencev.«

Otroci niso tukaj po lastni želji

Na vprašanje o tem, kaj lahko Slovenija še naredi za boljšo integracijo priseljencev, za lažje spopadanje z izzivi otrok, je odgovoril, da si želi, da bi pristojne državne institucije bolj razumele izzive v posameznih občinah.

»Šole improvizirajo, barantajo in iščejo načine za dodatne ure slovenščine, ki bi jih lahko ponudile otrokom priseljencev s Kosova, na tem področju potrebujemo sistemske rešitve in ustrezne programe. Kar se tiče splošne javnosti, pa upam, da bomo lažje razumeli položaj otrok, ki zagotovo niso tu po lastni želji. Lažje nam bo, če bomo poznali ozadje njihovih migracij, zgodovino njihove države in šolstva, za začetek bi bilo dobro, da se zavedamo, da prihajajo s Kosova, in ne iz Albanije.«

Fuzija kultur je neizbežna

»V filmu med vključevanjem v slovenske šole spremljamo Suelo, Floralbo, Masarja in Ledrija. Tako otroci kot tudi njihovi starši se v novem okolju večkrat znajdejo na točki, kjer morajo preoblikovati tradicionalne družinske vzorce, da se lahko uspešno vključijo v šole, na trg dela in v slovensko družbo. Film po besedah ustvarjalcev ni le raziskovanje medkulturnosti v Sloveniji, temveč so pripoved o otroštvu, pripadnosti, razumevanju drugačnosti in fuziji kultur, ki je v Sloveniji zaradi pomanjkanja delovne sile neizbežna,« so zapisali v sporočilu za javnost.

»To je bil zame najbrž najbolj čustven večer, odkar sem pred tremi leti in pol prišel v Slovenijo. Prisostvoval sem izpostavitvi štirih pogumnih junakov, ki gradijo mostove med narodoma,« je po marčni premieri v Slovenski kinoteki dejal Valdet Sadiku, veleposlanik Republike Kosovo v Sloveniji.

Sodelovanje pri nastajanju filma je bilo prelomno tudi za otroke, ki so glavni protagonisti filma. »Ob snemanju filma sem dojela, da nisem edina soočena z izzivi v šoli. Lažje sem razumela, da nas je veliko takšnih, drugačnih. In ja, lepo je biti drugačen,« je po premieri povedala 17-letna Floralba Avdullahu.

Kako je nastajal film?

Režiser je otroke iz domačega Kranja spremljal v šoli in na počitnicah. Velik del filma so posneli na Kosovu, kjer otroci obiščejo sorodnike in nekdanje šole, s čimer predstavijo razvoj in posamezne mejnike v izobraževalnem sistemu Kosova ter izpostavijo vzroke za migracije.

Spodbuda za film je nastala, ker so Cahunka navdihnile spremembe v domačem Kranju. »To, kako je Kranj sprejel nove priseljence, že desetletje intenzivno spremlja moja sestra, ki se v doktorski disertaciji loteva tematike vključevanja otrok priseljencev s Kosova v slovenski šolski sistem. Imel sem veliko prednost, da sem prek nje ves čas spremljal dogajanje na tem področju,« je pojasnil za Delo. Povedal je, da je veliko dobrih primerov, načinov, kako so se na izzive odzvale posamezne šole, kjer poskušajo z 'mehko pripravljalnico' vključiti otroke s Kosova z dodatnimi urami slovenščine.

»Na voljo so tečaji albanskega in slovenskega jezika, imamo medkulturne mediatorje, ki bi jih sicer morali še bolj vključiti, programe aktivacije za mame in še bi lahko našteval. Vedno pa se najde ogromno možnosti za izboljšave in uspešnejše sobivanje,« je še dejal.

Ustvarjalci se zavedajo, da film lansirajo v družbo, ki je do priseljencev s Kosova močno polarizirana.