Pogum, da najdeš samega sebe

Občudujem ljudi, ki si upajo. Ki imajo jajca. Poznam takšno punco. Someščanka je (bila), pred slabima dvema letoma se je odločila, da ima dovolj vsakdana, ki ji ni več risal nasmeha na obraz. Pustila je redno, dobro plačano službo, dala v nahrbtnik najnujnejše stvari in odšla. Najprej v bližnje države, tipajoč, ali se je zagotovo odločila prav, z odprtimi vrati, da se lahko, kadarkoli bi preveč zabolelo, vrne.

Potem se je razdalja povečala, znašla se je na drugem koncu sveta. Nekaj časa ostala, pa se premaknila, z nahrbtnikom, potnim listom in polno glavo izkušenj. Ko sva se oni dan znova »slišali«, mi je opisovala pretekle mesece in vedno znova sem prihajala k njej s tistima zakaj in kako. Zakaj je odšla in kako je zbrala pogum.

Ko mi je omenila, da je na zunaj živela dobro življenje, da je vsakdan tekel po ustaljenih tirnicah, le da ni bila srečna, nisem potrebovala novih vprašanj. Vedela sem, kaj želi povedati, začutila, da je bila to njena kaplja čez rob. In razumela sem jo, v polnosti, čeprav sem zadovoljna s svojim življenjem in mi ljudje, ki so mi blizu, rišejo nasmeh na obraz.

Vedela sem, da ljudje to preprosto morajo storiti, ko iskreno veselje ponikne, ko sta tu le še sivina in pusta rutina. Pogum, da bi pomahal domačim v slovo in se podal v neznano, premore redkokdo. Brez potrebe je negovati utvare, da je svet za solo popotnico iz Slovenijo povsem varen. Ni.

Tudi ona mi je nanizala nekaj slabih izkušenj, ki so ji nagnale strah v kosti, a jo po drugi strani naučile, naj ima nenehno odprte oči in ušesa. Naj ne zaupa slepo, a naj po drugi strani tudi ne spregleda iskrenosti, dobrote, svetlobe v ljudeh. Prevoženi kilometri po različnih celinah so ji tako odprli tudi srce in ta organ je tisti, ki ga poskušam čim bolj razpreti sama. Ne obsojati, zavijati z očmi – čeprav to počnem, prevečkrat –, pač pa živeti in puščati živeti.



Ne napredujem tako hitro kot ona, ker njo pač uči sleherni dan, ki ga zdaj preživlja nekje na severu. Pred tem je bila na črni celini, ki jo je zadela naravnost v srce. Koga ne bi, ko bi mu domorodec s kruljenjem v trebuhu ponudil zadnji kos kruha, samo zato, da bi ti sam, kot tujec, lahko okusil njihovo domačo hrano. Koga ne bi, ko bi ga mamica prosila, ali se lahko njen otrok dotakne tvojega obraza, da bi mu pokazala, kako na svetu obstajajo drugačni ljudje, katerih koža je resda svetla, a njihovo srce odprto.

Pripoveduje mi, kako je v Afriki opazila, da je pomemben neposredni stik z ljudmi, pogled v oči, močan stisk roke. In razmišljam, kako kronično primanjkuje tega v tej naši zahodnoevropski družbi, tako razviti, tako visoki, tako napredni, tako vsemogočni, da smo nekje na poti izgubili vero vase, v posameznika, da nam ni pomembno nič več kot zgolj mi sami. Samo jaz in nič drugega, ker je treba pač včasih čez trupla. A ni treba. Res ni treba.



Povedala mi je, da je na svoji poti srečala ogromno ljudi, ki padcev ne jemljejo kot neuspeh ali sramoto, ampak kot lekcijo, ki jih je skalila. Sama ni odrasla s tem mišljenjem, in če sem iskrena, tudi jaz nisem, male zaprte skupnosti imajo ogromno svetlih plati, pa tudi nekaj temnejših. Zato pa sta odprto srce in duh tista, ki znata peljati čez vse omenjeno. Dá se, res se dá, pa za to ni treba na Novo Zelandijo ali v Indijo.

Na vprašanje, ali se je na vseh prašnih poteh, v zakotnih luknjah, za železnimi vrati nekje sredi Cape Towna osebnostno spremenila, odgovarja, da ne. Da si je zgolj dovolila biti ona sama. Morda je to tista nirvana, h kateri bi veljalo stremeti. Dovoliti si biti zgolj ti sam.

Če bi lahko zavrtela čas nazaj, mi je dejala, bi šla znova. Le prej. Ne bi čakala tako dolgo, ne bi štela let in iskala nasmehov tam, kjer je najbrž vedno čutila, da jih ne bo našla. Prej bi v svoji srčiki poiskala pogum in prisluhnila zgodbam vseh tistih posameznikov, ki so ji orisali, kako se nekje, kjerkoli, tam čez, onkraj sonca, da živeti drugače. Znova ali prvič sploh najti sebe. Če imaš odprto srce.