Dvajseta so nova trideseta

Pred šestimi leti je v slovenščini izšel roman Dnevni red (prevod Jaroslav Skrušny, Beletrina), za katerega je Éric Vuillard prejel Goncourtovo nagrado. Francoski pisatelj je v tej drobni knjižici pronicljivo opisal dogodke na pragu druge svetovne vojne, ko velika večina pomembnežev ni in ni hotela verjeti, da bo norec na čelu evropske gospodarske velesile zdaj zdaj povzročil veliko morijo. Dnevni red, ki je v izvirniku izšel tistega leta, ko je Donald Trump prvič prisegel kot ameriški predsednik, je letos, ko je slovenski zet prisegel drugič, neprimerno bolj aktualen. Pa ne zaradi Trumpa.

Vuillard je Dnevni red pisal v časih, ki sta jih zaznamovala brexit in Trumpov politični vzpon. Sporočilo knjige je jasno: zlo je treba prepoznati, dokler je še obvladljivo. Politikom, industrialcem in drugim zagovornikom tako imenovane pomiritvene politike v tridesetih letih prejšnjega stoletja to ni uspelo. Hitler je očaral Chamberlaina in Halifaxa, prvi možje podjetij, ki so po vojni zrasla v mednarodne korporacije (BMW, Opel, Siemens, Bayer, Allianz …), pa so razmišljali približno takole: podprli bomo Hitlerjeve politične ambicije in zraven mastno zaslužili.

Dnevni red je roman, ki temelji na resničnih dogodkih. Eden izmed njih je skrivno srečanje Hitlerja, Göringa in 25 industrialcev, ki so se v Reichstagu sestali 20. februarja 1933. Datum je pomemben podatek: čez natanko teden dni so stavbo zajeli ognjeni zublji. O pomenu tega dogodka je mogoče brati v vseh zgodovinskih učbenikih: požig Reichstaga je zgodovinska prelomnica. Toda tudi skrivno srečanje je bilo zgodovinska prelomnica. Nacisti so na njem bogataše zaprosili, naj jih finančno podprejo. »Bistvo govora se skriva v naslednjem: treba je narediti konec šibki vladi, odstraniti komunistično nevarnost, ukiniti sindikate in dovoliti lastnikom, da so firerji v svojih podjetjih,« piše Vuillard.

Zgodovina ni spomenik, kamor bi nosili rože

Večina navzočih je brez obotavljanja segla globoko v žep: financiranje političnih kampanj, ta evfemizem za besedo korupcija, je navsezadnje »obvezna postavka v proračunu slehernega velikega podjetja«. Srečanje, ki danes velja za veliki spoj vélikega kapitala in pošastne ideologije, je bilo za vélike kapitaliste le še en dan v pisarni. »Vsi bodo preživeli režim in vsi bodo v skladu s svojimi zmožnostmi tudi v prihodnosti financirali najrazličnejše politične stranke. /.../ Tu so, živijo z nami in med nami. To so naši avtomobili, naši pralni stroji, naše igračke, naše radijske budilke, zavarovanje našega doma, baterija naše ure,« pisatelj povzame epilog pakta, ki je posredno povzročil na desetine milijonov smrtnih žrtev.

Dobrih devetdeset let kasneje beremo in poslušamo Trumpove govore, iz katerih veje sovraštvo. V naslednjem trenutku spremljamo njegovo inavguracijo ter gledamo fotografije in videoposnetke, na katerih se smehljajo, kramljajo in krilijo z rokami Zuckerberg, Bezos in Musk. Pijani so od moči, kajpada. Podprli so politika, ki se je povzpel na oblast. Zdaj bodo uživali sadove, ki jih obrodi premišljeno investiranje denarja. Brezskrbni so: vsi bodo preživeli režim in ostali z nami, med nami, ne glede na posledice njihovega pakta.

FOTO: Chip Somodevilla/Reuters

Pomembno je poudariti: Trump ni Hitler. Toda vedenje njegovih mecenov spominja na vedenje ljudi, ki so Hitlerja omogočili.