Zgodovina ni spomenik, kamor bi nosili rože

Vojna nikdar ne udari kot strela z jasnega, ampak se zlagoma napoveduje. Narod ima pred tem morda že črne slutnje, a kaj, ko se o redkih oblastnikih pokaže, da so, kadar človeštvo preizkuša zgodovina, pravi ljudje na pravem mestu.

Zlo, ki se neustavljivo širi, lahko ustavi le prebujena človečnost moralno največjih: in morda, še preden je prepozno, vrže civilizacijo iz morastega spanca. V tridesetih letih 20. stoletja jim ga ni uspelo zdramiti, na kar literarno opozarja francoski pisatelj Éric Vuillard, avtor knjige L'Ordre du jour, Dnevni red.

Knjiga, ki ni roman, ampak jo avtor označuje za pripoved, je v Franciji izšla pri založbi Actes Sud, zanjo je pisec leta 2017 prejel Goncourtovo nagrado, v slovenščini pa jo bo, te dni izdano pri Beletrini, mogoče brati v prevodu Jaroslava Skrušnýja. Dnevni red je ​slogovno lep literarni prikaz, kako vodi v največje zlo usodni niz malih dogodkov in srečevanj – ­sestankov s slabiči, gospodarskimi in političnimi.

Naracija je zgodovinska in kratka, delo je mogoče prebrati na mah, tako kot iz zapisanega veje, da se je v tridesetih letih preteklega stoletja malone brez ovir povzpel nacizem. Neki Adolf se je zgodovinsko popošastil v Hitlerja zato, ker je bilo veliko ključnih ljudi na njegovi uničujoči poti preveč – vljudnih. Vljudnost je včasih hujša od nevljudnosti, kajti upogljivo prenaša ustrahovanje, od zastraševanja pa ni (bilo) daleč do pobijanja.
 

Zgodovinska priložnost tolstih denarnic

Avtor uvodoma popelje bralca na tajni sestanek – 20. februarja 1933 je bil v Berlinu sklican s predsednikom Reichstaga Hermannom Göringom –, na katerega je povabljen cvetober nemških gospodarstvenikov in bankirjev. Gospodarsko-politična trgovina je prastaro razmerje, denar je od nekdaj sveta vladar in dobiček ključno vodilo ... Zato je prišlo na sestanek štiriindvajset veljakov, kakor opiše gospodo ​Vuillard: »Smo v devetih nebesih industrije in financ.« Za mizo sedijo prvi možje (težke in po večini še danes žive) industrije (Siemens, Opel, Krupp, Bayer …), na mizi je preigravanje poslovnih priložnosti. In res, mnogim iz štiriindvajseterice bo kmalu padla sekira v med, saj vemo: deportiranci so bili med vojno pomembna delovna sila. Tistega februarja 1933 so bile pred vrati volitve, predsednika parlamenta Hermanna Göringa pa je gnalo brezmejno častihlepje. Nanizajmo nekaj začetnih citatov iz knjige, za zgodovinsko-literarni vtis: »Prihajajoča predvolilna kampanja bo odločilna, izjavi predsednik Reichstaga, dovolj je bilo nestabilnih vlad; gospodarstvo zahteva mir in trd­nost. Štiriindvajseterica gospodov pobožno pokima […] Če bo nacistična stranka dobila večino, doda Göring, bodo te volitve zadnje v prihodnjih de­setih letih; nemara celo stotih, še doda med smehom. […] Istočasno se zasliši loputanje vrat, v salon konč­no pride novi kancler. Tisti, ki ga še niso srečali, ko­maj čakajo, da mu sežejo v roko. Hitler je nasmejan, sproščen, čisto drugačen, kot so si ga predstavljali, prijazen, celo ljubezniv, veliko bolj ljubezniv, kot bi človek pričakoval. Vsakomur se zahvali in mu krep­ko stisne dlan.«
 

Lekcija

Podobno kot je humanistično odpovedalo nemško gospodarstvo, je, kakor je po arhivih brskal Vuillard, tudi tujina, Evropa, posebno Velika Britanija in Francija, zamudila zgodovinsko priložnost, da bi na svetu ohranili mir. Z medlo »politiko pomiritve«, zaradi svojih pritlehnih, slinavih, hlapčevskih lastnosti so oblastniki dali prosto pot nacizmu. Za značajske karikature so se pokazali, na primer, britanski politik Edward Wood, prvi vojvoda Halifaški, pa Neville Chamberlain, tudi francoski predsednik Albert Lebrun ... In kako se je Hitlerja malone burleskno bal Kurt Schuschnigg, zadnji avstrijski kancler pred nacistično priključitvijo Avstrije, pred anšlusom ... Smešnost in tragičnost se velikokrat prepleteta v zavrženost, in potem naredi svoje še naivnost, kar neumnost. Ljudje, ki so imeli v tridesetih letih v rokah vajeti Evrope (in sveta), so, kot jih orisuje francoski pisatelj, recimo usodno spregledali, da je firer vsaj sprva vojaško blefiral.

Éric Vuillard konča pripoved presunljivo: »Nikoli ne padeš v isto brezno. Zato pa vsakič padeš na enak način ...« Po svojih pisateljskih močeh hoče povedati, da zgodovina ni spomenik, pred katerega bi enkrat na leto nosili rože. Živa je, večni premislek in nikoli končano prevpraševanje. Zato naj bo vedno na dnevnem redu.