Bi morali pozabiti na pečico?

Odgovorno obnašanje se začne doma, čeprav ima širše, družbene koristi – to je lahko rahlo zlajnano izhodišče, ki se mu ni mogoče izogniti, če se hočeš v svoji kuhinji pohvaliti z vednostjo, da se obnašaš, kot da nisi na vse bolj prenažrtem in vse bolj lačnem svetu čisto sam, in te ob tem skrbi za planet. Angleži so mi ta teden ponudili nekaj argumentov, ob katerih se je treba zamisliti. Mora biti pot v pekel res zmeraj tlakovana z dobrimi nameni?

Vzpon in padec monokulturnega kmetijstva

Vsi vemo za mantre, ki v nedogled ponavljajo dobronamerna stališča o vse večji nujnosti samopreskrbe tako na nacionalni ravni kot na ravni veselega zasebnega vrtičkarstva, zagotovo smo vsi tisočkrat slišali besedovanja o vsakršnih prednostih ekološkega pristopa k pridelovanju hrane in tudi nasvete, da se tisti, ki jim samopreskrba ne gre od rok ali zanjo – mestni škrici – nimajo možno­sti, odpravijo po hrano na najbližjo kmetijo in se tam založijo z vsem potrebnim (ali pa si dajo dostaviti gajbico svežega sadja in zelenjave na dom) ter opustijo nakupovanje v velikih trgovinah, kjer večinoma ponujajo lepote s plantažnih širjav Španije, Italije, Francije, Nemčije, Nizozemske in od drugod.

Je mogoče zaupati?

No, na svoj seznam upravičenega držav­ljanskega nezaupanja sem že pred leti dodal ravno domače branjevske manufakture, ne le zato, ker sem v prozi znane pisateljice prebral, kako čudežno lepo zelenjavo je pridelovala branjevka ob pomoči gnojilne čobodre, v kateri ni manjkalo iztrošenih baterij, ampak tudi zaradi znanih »primerov«, ki so jih v zadnjem desetletju osvetlile medijske luči.

Večino živil prevažajo po morju ali kopnem, nekaj manj kot 60 odstotkov je pomorskega prevoza, 30 odstotkov cestnega in 10 odstotkov železniškega, le drobnega 0,16 odstotka hrane prileti na letalih. FOTO: Jure Eržen

Verjetno se bo kdo spomnil domačih branjevcev, ki so bili v televizijsko kamero pripravljeni redkobesedno zatrjevati, da je domačnost njihovih pridelkov neoporečna, a kaj, ko jih je ista kamera posnela, kako v zgodnjem jutru razsajajo po tržaški veletržnici in pridno odnašajo gajbice z nakupljeno »domačo« robo v svoje prtljažnike, čez nekaj uric pa že prodajajo na stojnici ob cesti. Še en primer, ki mi je ostal v spominu: se kdo še spomni mojstra, ki je pred približno desetletjem svoje hruške polival z lepo svinjarijo, za katero bi skoraj potreboval orožni list, prodajal pa jih je, svoje strupene lepotičke, tudi šolam in vrtcem?

Ni vse v številkah

Angleži so se lotili dvotedenskega eksperimenta, v katerem so hoteli preveriti, kako je s količino izpustov ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov pri veganih, vegetarijancih in vsejedcih. Nekateri rezultati so preprosto presenetili, pokazalo se je namreč, da tudi strogo omejeno izbiranje sestavin z najnižjim odtisom na koncu ni nujno najbolj ustrezno obnašanje.

Poskusni zajčki so bili trije, novinarki, od katerih je ena veganka, druga vegetarijanka, našli so si še prostovoljca vsejedne vrste. Številke CO2 so prvima dvema sprva kazale odlično, čeprav ni šlo ravno za tekmo, različne solate, testenine z zelenjavo, krompirjev pire, veganski jogurt so prispevali precej skromne številke izpustov, a potrdilo se jim je tisto, kar je dokazala že študija na univerzi v Manchestru izpred dveh let, namreč, da k skupni količini izpustov, še posebno pri zelenjavi, bistveno, v 61 odstotkih, prispeva način priprave.

Ocena raziskovalke z univerze York Sarah Bridle je še višja: »Priprava zelenjave, še posebno če jo pečemo v pečici, lahko prispeva vse do 80 odstotkov podnebnega vpliva. To številko zlahka znižamo, če zelenjavo, namesto da bi jo pekli, kuhamo, parimo ali toplot­no obdelamo v mikrovalovni pečici, energijsko učinkovita sta tudi priprava v loncu na pritisk in počasna toplot­na obdelava.«

Odličnost izbire živil z nizkim odtisom torej lahko dodatno okrepi izbira okoljsko najbolj nevtralnega načina priprave, a je treba upoštevati še to, da živila, ko jih prinesemo domov, ne doživijo le toplotne priprave, ampak moramo za del njihovega ogljičnega odtisa upoštevati na primer še hranjenje v hladilniku ali zamrzovalniku, ki tudi dodata svoj okoljski davek.

Le malo hrane k nam prileti

Ena od poskusnih zajčic si je nekega večera privoščila odklon, o katerem je natančno poročala: izbor sestavin je bil po njenem mnenju tako dekadenten, da bi ga lahko pripisali srednjeveškemu plemiču: nekaj lokalno pridelanega paradižnika, polovica avokada iz Peruja skoraj 10.000 kilometrov stran, pest grških oljk, ki so naredile skoraj tri tisoč kilometrov, nekaj dimljenega tofuja, na srečo iz treh evropskih držav. Hitro spletno preverjanje ji je pokazalo, da morda ni zagrešila velikega ogljičnega odtisa.

Večino živil po dosegljivih podatkih prevažajo po morju ali kopnem, nekaj manj kot 60 odstotkov je pomorskega prevoza, 30 odstotkov cestnega in 10 odstotkov železniškega, le drobnega 0,16 odstotka hrane prileti na letalih. Ta prevoz v primerjavi s pomorskim podraži blago za stokrat in je običajno rezerviran za hitro pokvarljiva živila, ki ne bi zdržala teden, dva ali tri v ladijskih hladilnikih.

Večinoma, so pokazali danski raziskovalci, sadje iz Južne Amerike preživi tritedensko potovanje prek Atlantika v hlajenih kontejnerjih, sledi sedem- do štirinajstdnevno zorenje v komorah na Nizozemskem, potem pa ga pritovorijo na prodajna mesta. Največje pozitivno presenečenje je bilo, da zdaj trendovsko geslo jesti lokalno pridelano hrano ni imelo tako velikega učinka. Ena od ameriških študij je pokazala, da prevoz k skupnemu ogljičnemu odtisu živil prispeva le 11 odstotkov.

Tudi vegani imajo slabe dneve

Številke se močno zvišajo pri jedcih, katerih prehranjevanje vključuje vsaj del živil živalskega izvora. Že uporaba masla namesto različnih rastlinskih namazov prinese za 3,5-krat večji ogljični odtis, če si je mnogojedec na primer pripravljen privoščiti govedino, gredo številke v nebo.

Angleški eksperiment je pokazal, da je veganka v enem tednu s svojo prehrano po pričakovanju povzročila najmanj, 9,9 kilograma izpustov ogljikovega dioksida, vegatarijanka 16,9 kilograma in vsejedec 48,9 kilograma. A »rezultati« po posameznih dneh so pokazali zanimivo anomalijo: eden od povprečnih veganskih celodnevnih jedilnikov je imel za malenkost večji ogljični odtis od vegetarijanskega.