Vzpon in padec monokulturnega kmetijstva

Čeprav se z monokulturnim načinom kmetovanja pridela levji delež vse hrane na svetu, sodi ta oblika med najbolj kontroverzne načine dela v sodobnem kmetijstvu.

Vzgajanje ene same kulture na večji površini povečuje tveganje za bolezni in pojav škodljivcev, saj v bližini ni drugih rastlinskih ali živalskih vrst, ki bi omejile širjenje bolezni oziroma uravnavale prisotnost škodljivcev s plenjenjem. To pomeni, da je v primerjavi z bolj raznolikimi sistemi kmetovanja treba uporabiti več pesticidov in herbicidov, ki pa lahko onesnažijo potoke, reke in podtalnico. Z intenzivno uporabo kemikalij pa močno načenjamo biodiverziteto, v prvi vrsti so prizadeti opraševalci in v prsti živeča bitja, nato po lestvici navzgor do vseh živali v prehranjevalni verigi.

Dolgoletno gojenje ene same kulture zmanjšuje tudi razpoložljivost nekaterih hranil v zemlji in poslabša kakovost zemlje. Monokulture zato lahko povzročijo izčrpanost zemlje. Izgubo hranil je sicer mogoče nadomestiti s kemičnimi in organskimi gnojili, vendar je to zelo drag postopek. Po drugi strani sicer monokulturno gojenje omogoča večjo učinkovitost, saj kmetje lahko ​ uporabljajo kmetijsko mehanizacijo, vendar intenzivnejša uporaba strojev pomeni tudi večjo porabo fosilnih goriv in več izpustov toplogrednih plinov.

Če torej monokulturno kmetovanje vodi v degradacijo tal, zmanjšanje biodiverzitete in povečanje gospodarskega tveganja za evropske kmete, zakaj je še vedno razširjeno?

Denar, denar, denar

Frank Uekötter, profesor okoljske humanistike na birminghamski univerzi in koordinator projekta MaMoGH, pojasnjuje, da za to vrsto kmetijstva veljajo trije kriteriji, in sicer velik obseg, osredotočenost na en sam pridelek in oskrba oddaljenih trgov. »Pred nekaj stoletji so kmetje pridelovali številne pridelke, da bi nahranili svoje družine, nekaj presežka pa privarčevali kot zalogo in seme za naslednje leto. Delež svojih pridelkov so lahko prodali samo, če so imeli res obilno žetev.«

»Monokulturno kmetijstvo se je pojavilo šele takrat, ko se je zaradi dostopa do veliko večjih in bolj oddaljenih trgov usmerjenost v eno poljščino ekonomsko splačala. Specializacija je pomenila učinkovitejše sajenje in žetev, manj različnih vrst drage opreme, manj delavcev s specializiranim znanjem o posameznih pridelkih, od katerih so zahtevali le poglobljeno znanje o eni verigi in trgu, vključno z vsemi predpisi in tarifami.« Boljša učinkovitost pomeni boljšo produktivnost in večji dobiček. Pomembna spodbuda za uvajanje monokulturnih sistemov so bile tudi vladne subvencije.

Da bi čim manj hrane romalo v smeti

Eksperiment brez jasnega načrta

Uveljavljena praksa v kmetijstvu je kolobarjenje: na istem polju so kmetje iz leta v leto sadili različne vrste rastlin, da so ohranjali rodovitnost zemlje. Po letu 1945 pa so monokulture postajale vedno bolj razširjene, danes na tak način pridelamo ne samo večino hrane, temveč tudi velik delež neživilskih pridelkov, kot je bombaž.

»Glede na to, da je monokulturno kmetijstvo razširjeno po vsem svetu, bi si mislili, da zanj obstaja nekakšna vizija, vendar gre v resnici za morda največji eksperiment, ki ga je človek izvedel brez jasnega načrta,« meni Uekötter.

Kljub temu so kmetje v monokulturno kmetovanje vložili veliko, tako denarno kot kulturno, kar se je vsaj kratkoročno izkazalo za dobro potezo. A morda ne bo več dolgo tako.

Kmetovanje, ki je bilo nekoč eno najbolj naravnih opravil, je postalo 'umetno', trdi Raul Zornoza Belmonte, strokovnjak za trajnostno rabo zemljišč in diverzifikacijo pridelkov ter profesor kmetijskega inženiringa na politehnični univerzi v Cartageni v Španiji. »Ta globalni kapitalsko, kemično in energijsko intenziven sektor ima negativen vpliv ne samo na okolje v smislu izgube biodiverzitete in zdravja zemlje ter povečanja emisij toplogrednih plinov, ampak tudi na kmetijsko produktivnost in stroške.«

Raznovrstnost je ključna

Prof. Zornoza se je s svojo ekipo v projektu Diverfarming spopadel s temi izzivi tako, da so ustvarili brezplačno podporno spletno orodje za zagotavljanje rešitev po meri in smernic za sisteme diverzifikacije pridelkov. Aplikacija vsebuje tudi nabor orodij za prilagoditev različnih kmetijskih dejavnosti in celo nov prototip izboljšanega stroja za obdelovanje zemlje.

Skupnost kmetovalcev, ki sodeluje v projektu, je ta orodja pred časom vpeljala v svoje kmetovanje, sedaj pa uživa v njihovih sadovih. »Ekološki kmetovalci so v vinogradih in sadovnjakih med glavne rastline posadili zelišča, kot sta timijan in origano. Tako so zmanjšali količino plevela in s tem drago in časovno potratno odstranjevanje. Z enakim obsegom dela kmetje zdaj narežejo sveža zelišča, ki jih lahko prodajo brez predelave ali pa iz njih pridobivajo eterična olja,« našteva Zornoza.

»Dišavnice s cvetovi tudi privabljajo koristne žuželke in turiste, kar je dobro za razvoj kmečkega turizma, obenem pa izboljšujejo kakovost zemlje in njenih hranil ter v njej zadržujejo vodo. Se pa za zdaj neposredno njihov vpliv na kakovost in obseg pridelave sadja in vina še ni pokazal.«

Prednosti pridelave različnih pridelkov tu še ni konec. Takšna praksa lahko tudi omeji erozijo, izboljša shranjevanje ogljika v zemlji in zmanjša stopnjo dušika v vodi. Poleg tega ponuja domovanje veliko več živalim tako pod zemljo kot nad njo, vse od majhnih mikrobov in gomazečih črvov do plazilcev, ptičev in sesalcev.

(Dobro informirani) kupec ima vedno prav

Ta slogan so prevzeli v Italiji, kjer se je projektu Diverfarming pridružilo veliko prehransko podjetje, ki z uporabo prilagojenega poslovnega modela kolobari z različnimi vrstami žita in paradižnika. Vključevanje velikih podjetij v projekt je nedvomno odlična spodbuda za druga podjetja, kmetovalce in kupce. Takšna podpora bo pomagala okrepiti zavedanje o prednostih, ki jih lahko prinese gojenje raznolikih pridelkov.

Kupci so danes v politiki in kmetijskih praksah gonilo sprememb. FOTO: Jure Eržen/Delo 

»Podjetja s tem izboljšujejo svojo javno podobo, saj si vedno bolj ozaveščeni potrošniki želijo, da bi bili izdelki, ki jih kupujejo, narejeni iz trajnostno pridobljenih surovin in s spoštovanjem do okolja. Po drugi strani pa tudi kmetje vidijo, da se velika podjetja zanimajo za nakup njihovih zelenih pridelkov,« pojasnjuje Zornoza.

Kupci so danes v politiki in kmetijskih praksah gonilo sprememb. Ankete projekta Diverfarming kažejo, da so za trajnostno pridelano hrano pripravljeni plačati več. Vedno več ljudi hoče vedeti, od kod prihaja njihova hrana, kako je pridelana in celo kakšen je ogljični odtis vrednostne verige, kmetovalci pa tako vidijo, da se trg širi, kar jih spodbuja k uvajanju sprememb.

Povezovanje

Ekipa projekta Diverfarming je eden od ustanoviteljev skupine Crop Diversification Cluster, ki se je oblikovala s šestimi evropskimi projekti, ki jih je financirala EU, in se še naprej širi. Skupini se je pred kratkim pridružil partner iz Kanade, ki bo igral ključno vlogo pri razvoju specializirane platforme za usklajevanje regulativnih sistemov v Severni Ameriki in Evropi za širjenje najboljše prakse na področju raznolikosti pridelkov.

»Skupino smo ustanovili z namenom, da jo ohranimo tudi po koncu posameznih projektov, zato da povežemo evropsko komisijo in mednarodne oblikovalce politik, kmetovalce in raziskovalce ter tako okrepimo vpliv raziskav o diverzifikaciji pridelkov in inovacijah v celotni kmetijski vrednosti verigi,« pravi Zornoza.

Profesor in njegova ekipa so dokazali, da se stroški, povezani z nakupom novih strojev in namakalnih sistemov ter usposabljanjem osebja, povrnejo v približno petih letih. Zornoza pri tem poudarja, da se spremembe dogajajo počasi in da kmetovalci potrebujejo finančno podporo in čas, da se prilagodijo. Kljub temu ni bojazni, da velika sprememba v načinu kmetovanja ne bi bila uspešna, saj so si oblikovalci politik, kmetovalci in kupci po vsem svetu postavili visoke cilje.

----------------

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.