Začnimo že prepotrebne zdravstvene reforme

Že ves čas sedanje vlade je zdravstvena reforma med prioritetami. Naredili pa niso še nič pametnega. Dobili smo le zdravniško stavko in hitro slabšanje organiziranosti in delovanja zdravstvene dejavnosti v mreži javne zdravstvene službe in zunaj nje v škodo bolnikov. Kaže, da zdravstveno politiko vodijo politiki, ki niso sposobni razmišljati o sedanjosti in prihodnosti naraščajočih zdravstvenih potreb hitro starajoče se družbe (po hitrosti staranja smo Slovenci sedmi na svetu) ter hitrega razvoja medicinskih tehnologij, ki omogočajo vse širšo ponudbo kakovostnih zdravstvenih obravnav bolnikov.

Javnofinančna poraba bo v prihodnosti vse večja v vseh javnih sistemih socialne varnosti (pokojnine, zdravstvo, dolgotrajna oskrba, socialna pomoč …). Zato je že skrajni čas, da začno strokovno sposobni in inteligentni (po definiciji) oblastni politiki ter drugi strokovnjaki na področju zdravstvenih sistemov v Sloveniji razmišljati in demokratično razpravljati o ohranitvi optimalne ravni vsebin in o dopustnih javnih izdatkih za socialno varnost državljanov v načrtovani prihodnosti.

V nadaljevanju navajam nekaj nujnih sklopov informacij, ki bi razpravljavcem lahko olajšale priprave na sodelovanje v razpravah in oblikovanje predlogov za spremembe slovenskega (javnega in zasebnega) zdravstva:

1. Analiza političnega in družbenega okolja v Sloveniji v sedanjosti in verjetni prihodnosti: politika, ekonomija, demografija in sociala.

2. Tipologija zdravstvenih sistemov (Health policy, 2013): a) državna zdravstvena služba (Beveridgeev model); b) javno obvezno zdravstveno zavarovanje (Bismarckov model) in c) zasebni tip zdravstva (čisti). Za vsebino obravnav na tem področju predlagam več sklopov: regulacija (državna, zasebna), financiranje (državno, javno, zasebno), izvajanje (državno, zelo široko zasebno izvajanje po javni koncesijski pogodbi, čisto zasebno izvajanje). Posamezne države imajo lahko tudi več tipov zdravstvenih zavarovanj. Zaradi javnega in zasebnega izvajanja javnih zdravstvenih storitev po javni koncesijski pogodbi je Slovenija v tipologijo umeščena kot izjemni »mešani tip OZZ«.

3. Tehnologija spreminjanja javnih sistemov socialne varnosti naj vključuje: a) kakovostno analizo: kaj in zakaj spremeniti (razčlenitev, objektivno ugotavljanje stvarnosti); b) ustvarjalno sintezo: kako spremeniti (globalni cilji, med njimi prioritetni cilji v korist zdravja skupnosti, npr. vključitev zdravstvene vzgoje med učne programe osnovnih šol namesto umetne inteligence; c) izvedbo: kdo in kdaj bo spremenil (parcialni cilji, programi, projekti, strategije, taktike); d) dopustno javnofinančno porabo – kolikšni bodo stroški za spremembe (gospodarna poraba javnih virov, javni nadzor).

V Sloveniji primanjkuje okoli tisoč zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev. FOTO: Leon Vidic/Delo

4. Zasebno izvajanje javnih zdravstvenih storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) po določilih javne (ne zasebne!) koncesijske pogodbe, kar je za zasebnike privilegij, ne pravica. Poglavitne določbe koncesijske pogodbe morajo biti: a) zelo natančna opredelitev delovnih mest in zaposlenih (zdravstveni in drugi delavci, prostori, medicinska in druga oprema …); b) zasebne zdravstvene obravnave na javni račun (plačnik država ali OZZ) opravljajo samo pri koncesionarju zaposleni delavci (nič »dvoživk«, v rednem delovnem času, določena sta vsebina in obseg zdravstvene dejavnosti, vključeno samo potrebno administriranje, delo mora biti pravočasno opravljeno …); c) kakovost opravljenega dela (pravočasne in uspešne zdravstvene obravnave, zadovoljstvo bolnikov); d) plačevanje opravljenega dela (po storitvah, po opravljenem delovnem času, po številu določenih opravljenih medicinskih obravnav, po številu bolnikov); e) učinkovit strokovni in finančni nadzor javnega plačnika, možnosti sankcioniranja pogodbenih zlorab …

V nadaljevanju prispevka predlagam, da začnemo javni zdravstveni sistem spreminjati na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (družinska medicina), ki je sedaj zanemarjena in premalo plačana. Seveda pod pogojem, da se vsi strinjamo, da je omenjena raven zdravstvene dejavnosti »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). Če bomo ustrezno okrepili družinsko medicino in ljudem omogočili najti izbranega osebnega zdravnika, bomo hkrati razbremenili sekundarno in terciarno raven zdravstvene dejavnosti. Manj bo pošiljanja bolnikov na višje ravni zdravstvene dejavnosti zaradi določanja pravilnih diagnoz in zdravljenj. Lotili pa bi se lahko še nečesa, kar bi verjetno ustrezalo tudi drugim organizacijam v javnem sektorju. Gre za interes države, da se ponovno odloči za oblikovanje določenega števila pokrajin, v katerih bi v njih določeno število občin lahko reševalo njihove specifične zdravstvene probleme in tudi probleme na področju drugih organizacij javnega sektorja. V 212 občinah v Sloveniji, med katerimi jih je tudi 69 brez družinskega zdravnika, je mnogo problemov težko optimalno reševati.

V Sloveniji primanjkuje okoli tisoč zdravnikov in tudi drugih zdravstvenih delavcev. Stanje delno rešujejo tuji zdravniki, naše mlade zdravnike pa odzivi na razpise za zaposlitev v družinski medicini javnega zdravstva bolj malo zanimajo. Menim, da potrebujemo nekaj sprememb šolskih pravil, da ne bi tudi oni prehitro odhajali v tujino. Slovenija je še vedno med državami, v katerih se stroški univerzitetnega študija pokrivajo na javni račun. Zato lahko zahtevamo, da se zdravniki po pridobitvi licence za najmanj deset let obvezno zaposlijo v mreži javne zdravstvene službe v Sloveniji (morda prednostno tudi v bolj vabljivi družinski medicini). Če pa bi se odločili prej zapustiti domovino, bi morali pred odhodom v tujino državi vrniti ustrezni del ali vse stroške univerzitetnega študija.