Za čuteča bitja gre, za naše živali …

Vztrajnim zaveznikom živali je le uspelo nekoliko razrahljati v tisočletjih zakoreninjeno miselnost, da so živali na svetu zato, da jih človek kar najbolje izkoristi za hrano, delo, šport in zabavo. Do zdaj so bile kot potrošni material prepuščene na milost in nemilost pogoltnemu in požrešnemu človeštvu. V želji za čim večjim in hitrim zaslužkom, obrati mesne industrije postajajo vse bolj podobni srednjeveškim mučilnicam.

V zadnjih mesecih je pod drobnogledom javnosti baterijska reja kokoši. Društvo AETP (projekt, ki seznanja javnost o razmerah v živinoreji) je z zbiranjem podpisov proti kletkam za kokoši doseglo, da je bil končno omogočen vpogled v delovanje enega večjih rejcev kokoši nesnic. Razmere so bile grozljive. Med oskubljenimi in izmučenimi kokošmi, natrpanimi v tesnih kletkah, so našli tudi mrtve živali, da o iztrebkih in podganah ne govorimo.

Na srečo je pred vrati glasovanje o noveli zakona o prepovedi kletk in morda bodo kokoši končno rešene trpljenja. Sledile bodo akcije za prepoved kletk v svinjereji, kjer so pogoji ravno tako ali pa celo še bolj neprimerni.

Zaskrbljeni pa so tudi poznavalci razmer v nekaterih zavetiščih za pse in mačke. Evtanazija je postala čisto preveč pogosta praksa tudi v primerih, ko bi žival ob veterinarski oskrbi lahko še dolgo živela. Zavezniki živali so zato ustanovili skupino z naslovom »Glas živali, to smo mi!«. Pred kratkim so organizirali prvi protestni shod pred enim od zavetišč, ki je bilo že kar nekaj let deležno sumov o nezakonitih usmrtitvah ter skrivnostnih »izginotjih« živali. Primer psa z zlomljeno tačko, ki so mu odrekli veterinarsko pomoč in ga v dvanajstih urah po sprejetju evtanazirali, je sodu izbil dno. Poleg vsega so usmrtitev zatajili. Pes je izginil, kot da ne bi nikoli živel.

Zato namerava skupina »Glas živali, to smo mi« nadaljevati s protestnimi shodi pred zavetišči, ki so najpogosteje deležna kritik. Zavezniki živali zahtevamo nepristransko ukrepanje inšpekcijskih služb in vpogled v delovanje zavetišč, ki so pravzaprav javna last, pa skoraj nimamo vstopa. Zahtevamo tudi preverjanje moralne primernosti bodočih lastnikov in uslužbencev zavetišč ter uvedbo »živalske policije«.

Vsekakor pa vsi poznamo zavetišča, društva in skupine, o katerih lahko rečemo, da smo hvaležni, ker jih imamo in se jim iz srca zahvaljujemo. Posvajajmo, čipirajmo, donirajmo, kastrirajmo, sterilizirajmo in spoštujmo naše živalske sopotnike. Za čuteča bitja gre!