Talci pirotehnike

Praznični dnevi pred začetkom novega leta so minili pričakovano: opekline, izmaličene okončine, mrtve ptice, pobegli psi in mačke, prestrašena divjad v gozdu in tako dalje. Kljub vsemu številni posamezniki še vedno tako goreče zagovarjajo uporabo pirotehnike, kot bi šlo za temeljne človekove pravice.

Po drugi strani pa se tudi odgovorni ne morejo odločiti za popolno prepoved. Obstali so na polovici poti in uporabo zgolj mlahavo omejili na nekaj dni konec leta. In kaj so s tem dosegli? Nič! Tveganje ostaja enako, razlika je le v tem, da se enako količino pirotehnike uporabi v krajšem času. Res pa je, da jim nihče ne more očitati, da niso storili ničesar! Biti moramo razumevajoči! Kljub popolni prepovedi bi namreč še vedno prihajalo do kršitev in bi se odgovorni morali odzivati na množične prijave, identificirati kršitelje, jih poiskati in kaznovati … Zoprno!

Vendar menim, da je kljub vsemu treba določiti pravila in pirotehniko prepovedati z zakonom. Na vladi bi do zdaj že lahko ugotovili, da odgovornosti ne morejo preložiti na ramena ljudstva. Objestneži se gotovo ne bodo prostovoljno odpovedali svojim užitkom, zato so vsa opozorila in trkanje na vest brez učinka. Zaleže samo udarec po žepu in odvzem igrače. Kot v primeru, ko grem po pločniku in mi nasproti prideta dva mladoletnika. Takoj ko sta za mojim hrbtom, mi vržeta pod noge petardo. Ko zakričim od strahu, med huronskim krohotom pobegneta. Takšnim moramo nujno že vnaprej onemogočiti dostop do tovrstnih igrač. Ko jo odvržejo, je že prepozno. To pa seveda pomeni, da moramo najprej prevzgojiti starše. Pa še namig za gospoda župana: predlagam, naj davkoplačevalski denar raje preusmeri v dobrodelne namene, saj z ognjemetom ne moremo nahraniti lačnih.

Upam si trditi, da smo Slovenci talci peščice objestnežev. Že ena sama petarda lahko namreč povzroči hude poškodbe in obenem vznemiri na stotine ljudi in živali. Kam naj se umaknemo, kako naj se temu izognemo? Temu jaz rečem vsiljevanje volje.