Učitelji in zdravniki na okopih

Kot dolgoletni skrbnik najine filmske kulture me je mož ob svetovnem dnevu učiteljev povabil na ogled mehiške drame z naslovom Radikal. Film dokumentira uspešnost radikalno novega pristopa k poučevanju v obmejni osnovni šoli v Mehiki. Kot radikalnega je Makarenko stoletje pred tem dokumentiral svoj pristop k brezdomnim, zapitim in delinkventnim ruskim otrokom v svojem romanu Pedagoška pesnitev, nad katerim sem se navduševala pred desetletji. Vse to in še več je vedel moj filmski navdušenec, ko mi je ponudil ogled tega filma – ženi, ki je še kot punčka sanjala o podobi zdravnice ali učiteljice za otroke v prvem razredu. Hm, očitno sem jih imela od nekdaj rada. In jih imam še danes, svoje in tuje.

V filmu učitelj v razredu povsem neuspešnih otrok svoje nove učence obožuje in občuduje. Ker so zanj čarobni fenomen Življenja! Med njimi hitro prepoznava mlade genije, na primer deklico, bodočo astrofizičarko, ki si na kupu smeti v bližini doma izdela teleskop, z vrhunskim znanjem matematike pa zaščiti očeta, ki ga goljufajo ob prodaji starega železa. Zgodbe otrok, segajoče v srce, kažejo, kako neizmerna je lahko moč predanosti učitelja učencem, kadar jih vse po vrsti spoštuje.

Kot se za dober film spodobi, je realnost, prikazana z osupljivo bolečim čustvenim nabojem, zbudila v mojem pogovoru z možem podoživetja najinih mladostnih izkušenj. Te so bile, razumljivo, zelo drugačne, a prav tako »formativne«. Mož je obudil utrinek s srednje tehniške šole »na Aškerčevi«. V razred bodočih strojnih tehnikov je stopila profesorica nemščine prav v trenutku, ko jo je eden od dijakov glasno in sočno preklinjal. V njegovo presenečenje je posegla z vprašanjem: »Branko, a vam pomaga, če me tako preklinjate?« Odločni »Ja!« je hotel obvladati presenečenje. »No, potem pa kar nadaljujte, če vam to pomaga,« je odgovorila profesorica Kržanova in nadaljevala pot do katedra.

Moja razmišljanja o odnosih med učitelji in učenci so šla v drugo smer. Peljala so me k uvidu izpred nekaj let. V svoji ordinaciji sem takrat doživela stik z mamo, po poklicu učiteljico, ki je do svojega sina pristopala močno kontrolirajoče in posesivno. Pristop, ki odpira poroštvo za uničenje odnosov. Takrat me je prešinila misel, kako zapleteno in škodljivo je lahko delo učitelja, če svoj poklic vidi v takšni vlogi. In nato se je pojavil uvid: ob številnih dobrih učiteljicah (zame so bile vse dobre!) sem si najgloblje v srce shranila preprostost, umirjenost in milino, s katero je do nas, osnovnošolcev, pristopala »tovršica Štefančičeva«. V meni so se že takrat prebujali registri socialnega čutenja, ki sem jih tako jasno zaznala tudi pri svoji učiteljici.

V današnji družbi z veliko bolečino dojemam vztrajno razvrednotenje obeh meni tako ljubih poklicev, tistih dveh, za katera sem se čutila poklicano že od nekdaj. Tudi do mene prihajajo ocene »sporočevalcev« o tem, kako se zdravniki v Sloveniji otepajo dela, si izmišljujejo svojo preobremenjenost, manipulirajo z izračuni glavarinskih količnikov, hočejo delati le tisto, kar jim polni žepe. Ob tako vsiljivih predstavitvah današnje realnosti bi morda to verjela tudi sama, če ne bi več delala v zdravstvu. Pa delam. Po upokojitvi že dolgo krpam pomanjkanje pediatrov. Iz prve roke doživljam razočaranja in obup kolegic in kolegov, ki so jim naložena vse večja bremena za vse manjše plačilo. Prav neverjetno je, kako spretno oblikovalci strategij pretakajo sredstva iz enega dela vreče v drugega. Enim vzamejo, da malo pomirijo druge, potem obljubljajo, da bodo to popravili, popravek naredijo v obliki lepotnih popravkov brez vrednosti, ob katerih nato »psi lajajo, a karavana gre dalje«. Enako se dogaja z učitelji. Tudi v šolstvu zastarel in okorel sistem javne skrbi za otroke propada, ob tem pa golta vse pedagoške delavce, ki se še trudijo ostajati na okopih preživetja, novih pa kar ni in ni. Kakor ni novih zdravnikov.

Nihče ne more zares napovedati, ali ti dve za prihodnost sveta zelo pomembni poslanstvi doživljata v Sloveniji dramo propada ali prenove. Gre za dve »človekoljubni« poslanstvi. Če to pomeni, da naj bi akterji teh poslanstev ljubili človeka, se porodi vprašanje o uresničevanju pogojev, ki jih družba potrebuje za udejanjanje te ljubezni. Optimisti verjamejo v moč človeške biti. V moč človečnosti, bi lahko rekli. Zato v tem znorelem svetu opazijo tista sicer redka, pa vendar vztrajna prebujanja dobrega. To dobro prihaja po malem, a od vsepovsod. Verjetno zato, ker se povsod prebuja civilna družba z zahtevami po (re)civilizaciji. Končno nam postaja jasno, da sami sebe lahko ugonobimo, lahko pa se tudi umirimo. Prvo počnemo že dolgo, drugo se rojeva zdaj. Zahteva po miru in sožitju postaja stalnica, ki se krepi. Koliko bo njen vpliv segel še do učiteljev in zdravnikov, bo pokazal čas.