Slovensko zdravstvo: javna dobrina ali vir dobička?

Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije že vsaj dve leti opozarja na neenake pogoje delovanja med javnimi zdravstvenimi zavodi (v nadaljevanju JZZ) in koncesionarji, čeprav oboji sodijo v javni zdravstveni sistem, delujejo v okviru javne mreže in so pretežno financirani iz javnih sredstev, ki jih zbira in razporeja ZZZS. Te razlike izhajajo iz preoblikovanja javnega zdravstva po osamosvojitvi Slovenije, ko se je zdravstveni sistem razdelil na del, ki ga predstavljajo JZZ, in del, ki ga predstavljajo koncesionarji.

Razlike v poslovanju izhajajo iz različnih zakonskih podlag, ki jih morata upoštevati oba dela javnega zdravstva. Poslovanje JZZ temelji na zakonu o javnih financah, ki velja za javni sektor, medtem ko koncesionarji poslujejo po zakonu o gospodarskih družbah, ki ureja delovanje gospodarskih subjektov. Ti različni pogoji poslovanja se preprosto izrazijo z naslednjima praviloma: v javnem sektorju je dovoljeno le tisto, kar je predpisano, medtem ko je v gospodarstvu dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Pomembna razlika je tudi v lastništvu premoženja: premoženje javnih zdravstvenih zavodov je v lasti države ali lokalne skupnosti, medtem ko so koncesionarji lastniki premoženja pravnih oseb, v okviru katerih delujejo.

V skladu z zakonodajo so JZZ neprofitne organizacije, saj so ustanovljeni zaradi zagotavljanja javnih dobrin, medtem ko so koncesionarji profitni del javnega zdravstva, kar dokazujejo njihovi poslovni rezultati, izkazani v letnih poročilih. Posledično imata oba segmenta različne motive delovanja, kar vpliva na zagotavljanje zdravstvenih storitev. Posledice teh razlik vključujejo: odhajanje kadra iz JZZ h koncesionarjem, porast sklepanja civilnopravnih pogodb z zelo visokimi cenami storitev, povečan obseg »odposlovanja« zdravnikov v JZZ in delno zaposlitev pri koncesionarjih, bistveno višjo produktivnost izvajanja zdravstvenih storitev pri koncesionarjih v primerjavi z javnimi zdravstvenimi zavodi, pospešeno ustanavljanje s. p. in d. o. o. ter prodajo teh tudi tujemu kapitalu. To pomeni, da državljani prispevamo sredstva za zdravstvo, iz katerih se nato ustvarjajo dobički za lastnike domačega in tujega kapitala. Te posledice so se še bolj izrazito začele pojavljati po letu 2022, ko je bilo uveljavljeno plačilo zdravstvenih storitev po realizaciji.

Način financiranja je torej vplival na ponudbo zdravstvenih storitev in pogosto celo ustvarjal dodatno povpraševanje (potrebe?), saj se je močno povečalo število manj zahtevnih in finančno bolj privlačnih storitev, kot so na primer MRI-preiskave, ki jih večinoma opravljajo koncesionarji. Javni zdravstveni zavodi oziroma bolnišnice pa prevzemajo zahtevnejše in bolj kompleksne preiskave, ki so finančno manj donosne. Posledice tega so visoki dobički koncesionarjev (v letu 2023 tudi do 40 odstotkov) in hude težave bolnišnic, ki se soočajo z zapiranjem oddelkov, ukinjanjem nekaterih dejavnosti ter s težavami pri zagotavljanju neprekinjenega zdravstvenega varstva, kar vse negativno vpliva na njihovo poslovanje.

Je torej čas za spremembe in izenačitev pogojev delovanja v obeh delih javnega zdravstva? Ali ni po več kot tridesetih letih od uvedbe koncesij v zdravstvu v Sloveniji napočil čas, da upoštevamo splošno pravilo javnega sektorja, ki je že dolgo uveljavljeno v razvitih državah: najbolj učinkovito je zdravstvo oziroma zagotavljanje javnih dobrin takrat, ko vsi deležniki v javnem sistemu delujejo neprofitno. To seveda velja le za tisti del zdravstvenih storitev, ki je v obeh segmentih javnega zdravstva financiran iz javnih sredstev.