Protest kmetov proti naravi ali proti samim sebi?

Doslej še nihče ni opozoril na posledice za našo družbo in podobo v svetu, ki jo utegne imeti akcija kmetov v kontekstu njenega glavnega skupnega imenovalca, napada na našo naravno dediščino in povezano s tem na evropske vrednote.

Kardinalna je vsekakor njihova zahteva po zmanjšanju območij Natura 2000 v Sloveniji. Opredelitev je bila pogoj za vstop Slovenije v EU leta 2004. Utemeljitev Nature je zahtevno strokovno delo in edina organizacija, ki je bila takrat sposobna po direktivi o pticah pripraviti kompleten strokovno utemeljen predlog, je bilo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS).

Evropska komisija z Naturo vsekakor misli resno. Ta najbolj ambiciozen vseevropski projekt varstva naravne dediščine je unikum v svetu. Na skoraj 28 tisoč območjih površine 1,3 milijona km² je to sistem, ki omogoča in zagotavlja uravnotežen trajnostni razvoj. Leta 2015 je v javnem posvetovanju podporo ohranitvi Nature 2000 izreklo največje število prebivalcev EU kadarkoli v zgodovini tovrstnih posvetovanj in se zavzelo za večjo in pomembnejšo vlogo Nature in varstva narave v življenju Evropejcev. Po zadnji študiji od aktivnosti, povezanih z Naturo 2000, v EU živi 12 milijonov ljudi, kar je 6 odstotkov vseh zaposlitev.

Kmečki upor proti Naturi je upor proti evropskim vrednotam, proti ljudem, ki delajo za varstvo narave, od katere ima korist cela družba, in od tega še plačujejo davke (večje kot kmetje), je upor proti trajnostnemu razvoju.

Evropska komisija je objavila evropski zeleni dogovor z novima ambicioznima strategijama o biodiverziteti in kmetijstvu in s tem pokazala svetu smer iz največje krize, v kateri se je znašlo človeštvo. To je biodiverzitetna kriza. V strategijah beremo o 2500 kilometrih renaturiranih rek, o zmanjšanju uporabe pesticidov za polovico, o naravi prijaznem kmetijstvu, o konkretnih ukrepih za izhod iz te krize do leta 2030. Ampak naši kmetje so proti! To je njihov prispevek zdaj, v tem kritičnem času, ko je pred vrati evropska uredba o obnovi narave, ko je treba pokazati naš prispevek k evropskim in globalnim kolektivnim prizadevanjem, kot je denimo dekada obnove narave Združenih narodov. Kot da se jih to ne tiče. Pri čemer so od ekosistemskih storitev, ki jih z revolucijo zdaj rušijo, sami najbolj odvisni. Ali se je kdo vprašal, kaj je sploh alternativa, ki jo ponujajo? Njihova alternativa lahko pomeni samo izstop iz EU in povratek na Balkan. Ne gre, da bi imeli koristi od EU, obenem pa ne spoštovali osnovnih dolžnosti. Dokler posledice dejanj kmetov na njihovi zemlji čutijo tudi druga bitja, vključno z drugimi ljudmi, niso ta dejanja samo v domeni njihovih odločitev in pravic. Če pa pri tem še (masovno) kršijo dogovorjene družbene norme, beri zakonodajo, pa družba po logiki mora reagirati. Pa reagira? Potem pa je kriv DOPPS, ker opozori na takšne kršitve, ki so v državi sicer vsem na očeh, a jih nihče noče videti.

Evropska komisija z Naturo vsekakor misli resno. Ta najbolj ambiciozen vseevropski projekt varstva naravne dediščine je unikum v svetu. FOTO: Polona Malovrh

Ali ni čudno, da se ravno kmetje, ki se imajo za varuhe naše narave, odločijo za napad nanjo in to utemeljujejo s trditvami, češ da bodo kakršne koli varovalke pri črpanju naravnih virov ogrozile našo pridelavo hrane. To seveda ni in ne more biti res. Mi smo (žal) izrazito živinorejska država, imamo največji delež koruze med poljščinami v EU – za krmo živine. Živinoreja je okoljsko najbolj obremenjujoča, mesa pa tako ali tako pojemo preveč. Ampak v zadnjih dvajsetih letih se je letna poraba zelenjave na prebivalca povečala z 80 na 120 kilogramov na osebo (vir Surs). Lahko bi rekli naravnost izvrstno za kmete, saj jo pridelujejo. Pa jo? Vsekakor ne dovolj. Z zelenjavo smo manj kot 50-odstotno samooskrbni.

Na traktorjih na protestih je vihrala evropska zastava. Kako to, če rušijo evropski sistem varstva narave? Polovico prihodkov kmetov v Sloveniji predstavljajo podpore kmetijske politike, torej davkoplačevalski vložek. Nemalo naporov in na stotine prostovoljnih ur dela nevladnih organizacij je bilo vloženih v delo delovnih telesih za pripravo novega strateškega načrta skupne kmetijske politike. Kmetje so bili najmočneje zastopani. A je šel v Bruslju komaj čez šivankino uho. Razlog – premalo ambiciozen ravno na področju varstva narave. Pa še to je očitno kmetom preveč. Na kmetijskem ministrstvu so bili pripravljeni na bolj ambiciozne ukrepe, a jim slovensko državno naravovarstvo ni bilo kos, saj je potem treba ukrepe izvajati, sistem pa je tako klavrn, da o njem ne gre izgubljati besed. Svetovalci nimajo specifičnih znanj, ljudi ni. In tukaj je gotovo tudi eden od razlogov konflikta, ki je zdaj nastal. Pri ukrepu, pilotno načrtovanem na Ljubljanskem barju in Planinskem polju, je očitno izostala ustrezna komunikacija s kmeti. Zakaj?

Kmetje že dolgo niso samo pridelovalci hrane. So tudi največji upravljavci z naravno dediščino in s specifičnimi habitati. Za to upravljanje pa so plačani, če to seveda želijo, in to je lahko pomemben del njihovih prihodkov. Čeprav s polžjo hitrostjo, a vendarle se delež subvencij za intenzivno kmetijstvo manjša in povečuje za sonaravno, kar se dejansko odraža v aktualnem Strateškem načrtu skupne kmetijske politike 2023–2027 (SN), in to gre pozdraviti kot pozitivno spremembo glede na prejšnji Program razvoja podeželja. Prav lahko se zgodi, da bo komisija ustavila kompletno financiranje SN zaradi neizpolnjevanja zahtev pri pripravi oziroma izvajanju sprejetega načrta. Kaj pa potem? Akcija kmetov v tem kontekstu ni nedolžna, ker EU ne bo in ne more dovoliti, da bi kmetje ugrabili in na silo začeli krhati evropski sistem.

Kmetje zahtevajo deregulacijo posegov v naravo. Resda pridelujejo hrano, ki jo potrebujemo vsi, a menda lahko preostali del družbe tudi kaj zahteva, še posebej glede na svoj davkoplačevalski vložek v kmetijstvo? Je res nesprejemljivo vzpostaviti neke minimalne standarde za posege v naravo in rabo naravnih virov? Ti standardi tukaj niso zato, ker bi živeli v nekem sanjskem svetu okoljevarstvenih želja, ampak zato, ker so nujno potrebni za dolgoročno ohranitev kmetijstva in oskrbe prebivalstva s hrano.