Predlogi za nujno »zdravljenje« zdravstva

Vlada je odložila izvedbo velike zdravstvene reforme, obljublja pa postopno uveljavljanje izboljšav v našem zdravstvenem sistemu. To je dobro. Ne potrebujemo revolucionarnih sprememb, ampak obnovitev v preteklosti že uveljavljenega učinkovitega zdravstva. Predlagam naslednje ukrepe:

1. Nemudoma je treba začasno povečati obveznost prevzemanje večjega števila pacientov oz. zavarovancev na posameznega zdravnika in tako takoj odpraviti etično in ustavno nedopustno razlikovanje med zavarovanci, ki imamo stalnega osebnega zdravnika, in tistimi, ki ga imajo v omejenem obsegu ali ga sploh nimajo. Obenem naj se postopno začne tudi povečevati potrebni zdravstveni kader, racionalizirati zdravstveno mrežo, zmanjševati administrativne in druge nefunkcionalne obveznosti, stimulirati zdravstveno osebje za večanje obsega in kakovosti zdravstvenih storitev in uveljavljati druge možne ukrepe, ki bodo omogočili, da se ob primerni obremenitvi zdravstvenega osebja zagotovi primerna zdravstvena oskrba vsem zavarovancem v skladu s prevladujočimi evropskimi standardi.

2. V čim krajšem možnem času je treba ukiniti popolnoma nepotrebno dopolnilno zdravstveno zavarovanje in z enotnim, nekoliko povišanim zdravstvenim prispevkom zagotoviti najcenejši in najučinkovitejši način financiranja zdravstvenih storitev za vse zavarovance. Morebitna doplačila naj se uveljavljajo le še izjemoma, če bi na osnovi strokovne ocene takšno doplačilo v posameznih primerih občutno zmanjšalo obseg za zdravje nebistvenih zdravstvenih storitev. Dopolnilno zavarovanje naj se uveljavlja le za nadstandardne storitve. Višji zdravstveni prispevek bi zaposleni nadomestili z ukinitvijo stroškov za dopolnilno zavarovanje, upokojenci pa bi izpadle prilive v zdravstveno blagajno lahko nadomestili z ustrezno nižjim odstotkom pri prvem povišanju pokojnin. To ni samo najracionalnejši, ampak tudi etično najbolj sprejemljiv pristop, ki vsem državljanom solidarnostno zagotavlja primerno zdravje kot največjo individualno življenjsko dobrino in uveljavlja višji zdravstveni nivo.

3. Povečati je treba učinkovitost celotnega, zlasti javnega zdravstvenega sistema, kar omogoča tudi odpravo nesprejemljivo dolgih čakalnih dob in uveljavitev racionalnejšega in kvalitetnejšega poslovanja v zdravstvu. Tudi brez dolgotrajnih analiz je možno uveljavljati številne koristne ukrepe. Zlasti financiranje zdravstvenih ustanov in oblikovanje plač zdravstvenega osebja se mora čim prej prilagoditi sodobnim organizacijskim oblikam. Organizirati je treba posebno delovno skupino iz najboljših strokovnjakov, ki bodo oblikovali in stalno izpopolnjevali tarifni sistem za opravljene storitve. Pri tem je treba finančno ovrednotiti in plačevati tudi vse koristne družbene funkcije, ki jih v različnem obsegu opravljajo zdravstvene ustanove, kot so dežurstva, stalna pripravljenost, celovitost in zahtevnost storitev, strokovna izpopolnjevanja ... ter tako za vse zagotoviti čim bolj enakopravne možnosti finančne uspešnosti.

Ministrstvo za zdravje naj skupaj z ZZZS zagotovi ustrezno finančno, kadrovsko, strokovno in drugo potrebno pomoč načrtom, ki obetajo najbolj učinkovite izboljšave. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Zdravstvenim ustanovam naj se upoštevaje njihovo izobrazbeno strukturo in ekonomsko uspešnost določa dopustni skupni znesek za plače. Zaposlenim v zdravstvenih kolektivih pa naj se prepusti, da si sami ali v okviru sindikalnih in drugih oblik sodelovanja določijo pravila za oblikovanje osebnih dohodkov posameznikov. S tem bodo zdravstvene ustanove in njihovi zaposleni močno motivirani za povečanje obsega in kvalitete svojih storitev, za čim boljši izkoristek razpoložljivega delovnega potenciala, prostorov in opreme, za racionalizacijo nabave in porabe materiala in tudi za to, da vse svoje delovne zmožnosti posvetijo svoji ustanovi in ne iščejo dela v drugih. Ker je individualno dogovorjeno dopolnilno delo posameznikov zunaj njihove matične ustanove praviloma manj racionalno kot povečanje obsega dela v matični organizaciji (izguba časa zaradi spremembe lokacije, nove priprave dela, novo podporno osebje, večanje režijskih stroškov), naj se takšno delo tudi družbeno destimulira z za najmanj tretjino višjimi davčnimi obveznostmi in socialnimi prispevki, kot je to predvideno za redna delovna razmerja. Zdravstvene ustanove, ki morda razpolagajo z ne dovolj izkoriščenimi posamezniki, pa se lahko dogovorijo o delitvi zaposlitve ali pa nudijo zainteresiranim ustanovam plačljive storitve.

Poleg uveljavitve predlaganega motivacijskega sistema je za uspešno povečevanje učinkovitosti potrebno zdravstvenim ustanovam zagotoviti tudi čim boljšo zunanjo pomoč. Vse zdravstvene ustanove naj obvezno pripravijo načrte za odpravo ozkih grl in druge ukrepe, ki bi jim omogočili povečanje obsega potrebnih zdravstvenih storitev. Ministrstvo za zdravje naj skupaj z ZZZS zagotovi ustrezno finančno, kadrovsko, strokovno in drugo potrebno pomoč načrtom, ki obetajo najbolj učinkovite izboljšave.

4. Sedanji sistem omejevanja zdravstvenih storitev zaradi zagotavljanja finančne vzdržnosti je treba čim hitreje odpraviti in dopustiti vsem zdravstvenim organizacijam, da v največji možni meri povečajo obseg svojih storitev tudi na račun povečanih zdravstvenih izdatkov.

Moji predlogi jasno kažejo, da so številne realne možnosti za hitrejše »zdravljenje« našega zdravstva neizkoriščene. Za to sta dva razloga: pomanjkljivo znanje in premajhen interes. Velik problem je premajhen interes odločevalcev, ki so zaradi svojih nadpovprečnih dohodkov praviloma dovzetnejši za predloge, od katerih imajo osebno korist, kot do bolj socialno naravnanih predlogov, ki jih bolj podpirajo z besedami kot dejanji. Vendar le lepe besede ne bodo zadostovale: če hočejo politično preživeti, je zdaj zadnji čas, da ne podležejo svojim kratkoročnim interesom in da končno začnejo sprejemati konkretne ukrepe, koristne za večino državljanov.