Zgrešene razvojne prioritete v zdravstvu

Pred nekaj tedni je bil v Delu objavljen prispevek z naslovom Toliko naložb v zdravstvo že leta ni bilo, v katerem spoštovana novinarka Milena Zupanič obravnava dolgoročne naložbe države v zdravstvo, vredne skoraj dve milijardi evrov. Namenjene so pretežno razvoju bolnišnic na sekundarni ravni (specialistična ambulantna in bolnišnična dejavnost) in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti (klinike in inštituti), v katerih naj bi porabili tudi veliko denarja za raziskovalno dejavnost.

Le nekaj »drobiža« je namenjenega za razvojne naložbe na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost). Menim, da bi vrhunsko, dolgotrajno in drago raziskovalno dejavnost na področju medicine lahko prepustili bogatim državam, ki v to dejavnost že zdaj z veseljem vključujejo tudi sposobne in nadarjene slovenske znanstvenike.

Pri nas bi se morali prioritetno lotiti spreminjanja in dograjevanja zdravstva na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (zlasti družinske medicine), ki je v izredno slabem stanju, čeprav je »temelj zdravstva« (Ljubljanska listina, 1996). To bi morala zdravstvena politika vedeti in v praksi spoštovati. Država pa je upravljanje (menedžment) mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni zdravstvene dejavnosti »podarila« 212 občinam, med katerimi jih ni malo, v katerih si mnogi prebivalci (po oceni v državi 130.000) med družinskimi zdravniki ne morejo privoščiti niti svojega izbranega osebnega zdravnika (IOZ). To je za sodobno socialno državo katastrofalno. Vsi ljudje bi morali imeti lastnega IOZ, ki je sposoben in voljan pravočasno in uspešno usmerjati in reševati zdravstvene obravnave bolnikov na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti ter tudi trajno slediti zdravju »svojih« bolnikov. Kakovostna osnovna zdravstvena dejavnost bi tudi razbremenila bolnišnice.

In kaj mislijo zdravniki o sedanjem stanju v osnovni zdravstveni dejavnosti? Za zdravnike (zlasti mlade) je delo družinskega zdravnika postalo neprivlačno, saj se na razpisana delovna mesta zelo slabo odzivajo. Med razlogi navajajo nizke plače za izjemno odgovorno večopravilno delo ter vedno več administrativnega dela. Reševanja prvega problema se je pred kratkim lotila zdravstvena politika, vendar napačno in neuspešno.

Mladi zdravniki iščejo zaposlitev na višjih ravneh zdravstvene dejavnosti ali gredo v tujino (v zadnjih petih letih je Slovenijo zapustilo 325 zdravnikov in še več medicinskih sester). Tudi pri obremenjevanju zdravnikov z administracijo, povezano z modernim tehničnim posrednim komuniciranjem med ljudmi, moramo biti v zdravstvu previdni. Svet je danes navdušen nad hitrim razvojem elektronskih informacijskih tehnologij, umetne inteligence ipd., kar bo človeka lahko postopoma oropalo naravnega neposrednega komuniciranja med ljudmi. Pametni telefoni so nas že zdaj skoraj zasužnjili, saj nas je vedno več, ki komuniciramo posredno prek »pametnih telefonov«. V zdravstvu pa zdravljenje bolezni in poškodb bolnikov »na daljavo« ni mogoče in je neposredni stik bolnika z zdravnikom še vedno nenadomestljiv. Zato kaže dobro razmisliti tudi o prihodnosti e-medicine.

V tem prispevku pa ne gre le za zdravstvo. Če imamo namen v Sloveniji še spoštovati demokratično pravno in socialno državo tudi v relativno hitro spreminjajočih se političnih, gospodarskih, demografskih in socialnih razmerah v svetu in pri nas, bi bilo prav, da se lotimo tudi potrebnih prenovitev in uskladitev vseh samostojnih javnih sistemov socialne varnosti: pokojninskega in invalidskega, zdravstvenega (zdravstvene storitve), dolgotrajne oskrbe (dolgotrajne socialne storitve) in druge kratkotrajne storitve socialnega varstva. Gre za premišljeno, sistematično in strpno razpravljanje in odločanje o obsegu ter natančni in jasni vsebini pravic, mreže zadostnega števila kakovostnih izvajalcev storitev, za uspešno upravljanje in vodenje ter gospodarjenje z javnimi viri in, kar je zelo pomembno, za zagotovitev dolgoročne stabilne javnofinančne zdržnosti vseh omenjenih sistemov glede na moč narodnega gospodarstva in razdeljevanje javnega denarja v konkretni državi.

Razumljivo je, da se takšne naloge ne more lotiti kdor koli. Poiskati in izbrati bo treba resnično odlične poznavalce javnih sistemov socialne varnosti v državi (ne samooklicanih strokovnjakov ali vsevednih politikov), uporabiti dostopno tehnologijo njihovega dopustnega spreminjanja (tudi na slabše) in nadzor nad izvajanjem sprememb.

Največ storitev javnih sistemov socialne varnosti se izvaja na lokalnih ravneh. Zato morda ne bi bilo slabo, če bi se država odločila za ponovno oblikovanje pokrajin in decentralizacijo upravljanja države. To bi bil tudi korak v smeri resnične demokracije v Sloveniji. Seveda bi se morala država tudi odločiti za večjo porabo javnega denarja na lokalni ravni. Ta je zdaj v Sloveniji samo 13-odstotna, v državah OECD pa je povprečno 30-odstotna.