V zadnjem času vse več govorimo in pišemo o težavah v zdravstvu, še zlasti o osnovnem zdravstvu, ki je razvojno zanemarjeno, močno deficitarno in finančno podcenjeno. V preteklosti je zdravstvena politika naredila napako, ker je mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni zdravstvene dejavnosti (osnovna zdravstvena dejavnost in lekarniška dejavnost) prepustila 212 občinam, med katerimi je četrtina tako majhnih, da nimajo niti svojega družinskega zdravnika.

Zelo očitno je pomanjkanje zdravnikov na obmejnih območjih. Povsem je prezrla znano dejstvo, da »mora imeti družinska medicina v zdravstvu prioriteto, saj je temelj zdravstva, zato morajo biti zdravstveni sistemi usmerjeni v osnovno zdravstveno dejavnost« (Ljubljanska listina, 1996). Pravimo ji tudi »vrata v sistem« in v njej naj bi se začelo in končalo 70 do 80 odstotkov vseh zdravljenj. Zato mora država tudi na primarni ravni zdravstvene dejavnosti zagotoviti jasne pravne temelje organiziranosti, delovanja in nadzora javne zdravstvene službe. In zakaj naj bi bile za zdravstvo primerne pokrajine?

Naraščanje starejšega prebivalstva

V civilizacijsko razvitih državah (med njimi je tudi Slovenija) se soočajo z relativno hitrim naraščanjem starejšega prebivalstva, ki zahteva »spodobno življenje« tudi v starosti. Izdatki javnih sistemov socialne varnosti za »zdravo in bolno starost« naraščajo in v mnogih državah že ogrožajo njihovo dolgoročno javnofinančno zdržnost. V teh državah je vse več razmišljanja o možnih oblikah povezovanja javnih socialnih sistemov v celoto (t. i. »integrirana celostna zdravstvena in socialna dolgotrajna oskrba«) ter o njihovem upravljanju in vodenju v večjih geografskih območjih iz enega centra (pri nas bi to nalogo morda opravljali centri za socialno delo?).

Cilj je torej gospodarnejša poraba vseh javnih virov ob ohranitvi dosežene (ali celo višje?) kakovosti socialne varnosti posebno ogroženih skupin prebivalstva. In to čim bliže kraju, kjer ljudje živijo in delajo. Med starostniki je vse več kroničnih bolnikov (veliko je tudi multimorbidnosti), mnogi med njimi so nemočni tudi pri opravljanju temeljnih (fizičnih) dnevnih opravil. Za doseganje cilja bo zato potrebno tesno sodelovanje osnovne in specialistične zdravstvene dejavnosti ter solidarna socialna pomoči ljudi v lokalnih skupnostih. Tudi prek organiziranega in spontanega prostovoljstva. Pomoč prostovoljcev bo – v procesu organizirane celostne dolgotrajne oskrbe – vse bolj dobrodošla pri oskrbi na domu kroničnih terminalnih bolnikov po njihovi hospitalizaciji.



Slovenija pa ne potrebuje pokrajin le zaradi optimizacije ter dolgoročne javno-finančne zdržnosti zdravstvene in socialne oskrbe prebivalstva. Gre tudi za reševanje drugih problemov, ki so pomembni za bolj uravnotežen policentrični razvoj gospodarskih in negospodarskih dejavnosti v državi, kar je sicer že dolgo časa (zanemarjena) razvojna prioriteta. Sedanje centralizirano upravljanje države ne sledi ciljem socialne demokracije, pač pa ciljem modernega globalnega kapitalizma, ki povečuje premoženjske razlike med revnimi in bogatimi. Vsakokratne aktualne oblasti ne kažejo večjega zanimanja za kakovost in varnost življenja prebivalcev na podeželju, še zlasti ne v območjih ob državni meji. Očiten je razkorak med »bogatejšo« osrednjo slovensko regijo z glavnim mestom (kjer je očiten tudi privilegij prebivalcev pri zdravstveni oskrbi na javni račun) ter »revnejšimi« regijami po državi.

Pokrajine za oživitev podeželja

Omejeno število pokrajin (5 ali 6) z ustrezno upravljavsko avtonomijo pomeni za Slovenijo oživitev podeželja. Država bo še naprej določala njeno razvojno vizijo in doseganje skupnih globalnih strateških ciljev (koprski drugi tir, tretja razvojna os, karavanški predor …). Z dopustno (razumno, smiselno) decentralizacijo upravljanja države in uravnoteženim razvojem pa bodo ljudje v pokrajinah lahko optimizirali doseganje specifičnih razvojnih ciljev posameznih pokrajin, ki jim jih ponujajo naravne geografske danosti ter tradicionalne gospodarske in negospodarske dejavnosti. Za uspeh prizadevanj je pomembna tudi višja stopnja neposredne demokracije in zavedanje ljudi, da »delajo za lastno sedanjost in prihodnost«. Morda bodo zaradi tega tudi bolj produktivni in bodo ustvarjali višjo dodano vrednost.

Tukaj omenjam le pomembnejši razvojni cilj, ki je skupen tako državi kot posameznim pokrajinam: preprečiti siromašenje podeželja s krčenjem števila manjših kmetijskih gospodarstev (družinskih kmetij) ter izseljevanje mladih v mesta. S tem ni ogrožena le stopnja zdrave prehranske samopreskrbe vsega prebivalstva. Gre tudi za napovedi strokovnjakov, da vse večje prehranjevanje z industrijsko pridelano hrano v prihodnosti vodi v širjenje resnih zastrupitev s hrano. Zato je doseganje temeljnega cilja v veliki meri odvisno od državniške razumnosti in menedžerskih sposobnosti nosilcev politične oblasti, da ljudem na podeželju omogočijo hitrejši razvoj in bolj kakovostno življenje vsemu prebivalstvu v državi. V mislih imam tudi bolj uravnoteženo porazdelitev javnega denarja. Njegova poraba na lokalni ravni je pri nas le 13-odstotna, v državah OECD pa povprečno 30-odstotna.