UKC Ljubljana med večjimi problemi slovenskega zdravstva

V zadnjih mesecih sem v Delu prebral dva zanimiva prispevka o problematiki Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani: Univerzitetna bolnišnica – naš sopotnik ali nebodigatreba? (22. februarja) in Čas je za razmislek o novem UKC (24. aprila).

V obeh prispevkih gre za kritični pogled na delovanje in financiranje omenjenega javnega zdravstvenega zavoda. Težave v UKCL so že dlje časa pričakovane in niso presenečenje. V preteklosti sem že večkrat opozoril, da bo UKCL zaradi napačne organiziranosti in delovanja prej ali slej postal prevelik, preobremenjen, predrag in menedžersko težko obvladljiv. Resnično se že nekaj časa vključuje med probleme slovenskega zdravstva.

V njem sta že desetletja zlepljeni dve ravni zdravstveni dejavnosti, ki imata po vsebinski delitvi medicinske stroke različno organiziranost in naloge. Gre za sekundarno raven zdravstvene dejavnosti, ki se izvaja v regijskih bolnišnicah, ter za terciarno raven, ki se izvaja na klinikah in inštitutih. Klinike opravljajo trojno dejavnost: strokovno najbolj zahtevne zdravstvene obravnave, pedagoško (redni študij medicine in specialistično usposabljanje zdravnikov) ter znanstveno-raziskovalno dejavnost (medicinske raziskave). V inštitutih pa opravljajo le slednji dve dejavnosti. V prvih desetletjih delovanja UKCL omenjena zlepljenost še ni bila zelo moteča. Že nekaj časa pa se Slovenci izjemno hitro staramo. To je poglavitni vzrok, da hitro naraščajo tudi zdravstvene potrebe in zahteve prebivalstva po kakovostni in pravočasni zdravstveni obravnavi.

Medicinske tehnologije so vse bolj zahtevne in uspešne, vendar tudi vse dražje. Javna in zasebna (zasebno, »tržno« zdravstvo se pri nas nenadzorovano širi) zdravstvena poraba pri nas hitro naraščata in Slovenija je pri letni rasti zdravstvene porabe med prvimi v Evropi. Relativno hitro naraščanje zdravstvenih potreb prebivalstva terja nenehno zaposlovanje novih zdravstvenih in drugih delavcev ter širitve in uvajanja novih zdravstvenih programov in tehnologij. To pa seveda povečuje letne izdatke, ki v UKCL že sedaj dosegajo pol milijarde evrov. Posledice so večne izgube v poslovnih obdobjih, ki so tudi v mnogih drugih bolnišnicah v Sloveniji prej pravilo kot izjema. Izgube tekočega (konzumnega) poslovanja izvajalcev v mreži javne zdravstvene službe nato pokriva (tudi) država s proračunskimi prihodki, kar pa v Bismarckovem modelu obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) ni dovoljeno. Proračunska sredstva lahko pokrivajo le stroške naložbene (kapitalske) dejavnosti javnih zdravstvenih organizacij.



Zlepljenost sekundarne in terciarne dejavnosti v UKCL pa nima le finančnih in organizacijskih posledic dvojne dejavnosti.
Omeniti velja tudi pomembno socialno načelo upravičenosti vseh zavarovanih oseb do nediskriminatorne dostopnosti in koriščenja javnih zdravstvenih dobrin iz OZZ. Velika večina Slovencev je v primerih določenih poškodb zdravja deležna ustrezne kakovosti zdravljenja v regijskih bolnišnicah. Prebivalci Osrednjeslovenske regije z »bogato« Ljubljano pa so takšnega zdravljenja deležni v UKCL. To je nedopustni privilegij prebivalstva v omenjeni regiji in ne sodi v »pravične« javne sisteme socialne varnosti. Verjetno se bo to zgodilo tudi z UKC v Mariboru. Ali je naš razvojni cilj razdeliti Slovence na »bogate« in »revne« z različnim življenjskim standardom? Ali želimo »dosežke« neoliberalnega kapitalizma uveljaviti tudi v javnih sistemih socialne varnosti?

Predlagam, da pristojni nosilci zdravstvene oblasti v Sloveniji čim prej pričnejo razmišljati o pravilni in dolgoročni organiziranosti mreže javne zdravstvene službe na vseh treh ravneh zdravstvene dejavnosti: primarni (osnovni, ki je temelj zdravstva), sekundarni in terciarni. In kako naj se lotimo zahtevne naloge ločitve sekundarne in terciarne ravni zdravstvene dejavnosti v UKCL? Upam, da bo pri razvojnih prioritetah slovenskega javnega zdravstva novi KC imel visoko mesto.

Predlagam, da prepustimo sedanje materialne zmogljivosti UKCL (s potrebnimi spremembami in dopolnitvami) prihodnji regijski bolnišnici za prebivalce Osrednjeslovenske regije, v kateri se bodo zdravstveni delavci ukvarjali z zdravstveno dejavnostjo, ki po definiciji vanjo sodi. Za gradnjo novega »pravega« KC, v katerem se bo opravljala in razvijala kakovostna zdravstvena dejavnost na terciarni ravni, pa bi poiskali zunaj glavnega mesta primerno velik in optimalno prometno dostopen prostor (lokacijo).

Novi KC naj postane delovišče sposobnih, delavnih, nadarjenih, razumnih in ambicioznih (motiviranih) zdravnikov. Ti bodo v ustrezno urejenih in tehnično optimalno opremljenih prostorih pod vodstvom profesionalnega menedžmenta sposobni opravljati strokovno najzahtevnejše zdravstvene obravnave, se poglobiti v znanstveno-raziskovalno problematiko na področju medicine ter znanje in izkušnje (vključno s poklicno etiko in empatijo zdravstvenih poklicev) prenašati na mlade, ki se odločajo za zdravniški poklic. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da morajo biti za učinkovito, intenzivno in uspešno delo tudi stimulativno nagrajevani.

V okolju medsebojnega razumevanja in mednarodnega sodelovanja smemo pričakovati, da bomo dobili na nekaterih medicinskih področjih tudi »paradne konje« slovenske medicine (z »otroško srčno kirurgijo« žal nismo imeli sreče), ki se bodo uspešno vključevali v mednarodno delitev dela na zdravstvenih področjih.