Sožitje javnega in zasebnega v javnih zdravstvenih sistemih

Ni težko ugotoviti, da je nekdanji zdravstveni minister zapustil popolno zmedo v našem javnem zdravstvenem sistemu. Navduševal se je za neko obliko zasebnega zdravstvenega sistema, saj ni skrival prepričanja, da »Slovenija nima nikakršnih težav s privatizacijo zdravstva«.

V prispevku bom obravnaval dve področji: sodobno tipologijo zdravstvenih sistemov (Health policy, 2013) in javno koncesijsko pogodbo, ki je temelj neproblematičnega sožitja javnega financiranja zdravstvenih storitev in njihovega zasebnega izvajanja.

Tipologija zdravstvenih sistemov vsebuje tri osnovne modele sodobnih zdravstvenih sistemov, ki so enotno obravnavani s treh vidikov – regulacije (zakoni, predpisi), financiranja (zdravstvenih dobrin) in izvajanja (zdravstvene dejavnosti). Modeli so naslednji:

1.) Državna zdravstvena služba (Beveridgeev model): Vsi omenjeni vidiki so državni. Ima pa tudi drugo, t. i. državno zdravstveno zavarovanje, v katerem je izvajanje zdravstvene dejavnosti zasebno.

2.) Javno obvezno zdravstveno zavarovanje – OZZ (Bismarckov model, ki ga ima tudi Slovenija): V njem je regulacija državna, financiranje javno (pri nas ga opravlja ZZZS), izvajanje pa zasebno. Pri slednjem je Slovenija izjema, saj ima izvajanje javno in zasebno. Ta tip zdravstvenega sistema ima tudi dodatno, t. i. etatistično javno zdravstveno zavarovanje. Izbralo ga je kar veliko držav, saj regulatorjem dovoljuje prevzemati nekatere pristojnosti uradnih financerjev zdravstvenih pravic iz OZZ.

3.) Zasebni zdravstveni sistem (čisti tip): V njem so vsi trije vidiki zasebni. Gre pretežno za zasebne (tudi konkurenčne) »trge zdravstvenih storitev«, na katerih povpraševanje in ponudbo ter cene zdravstvenih storitev obvladujejo zasebni zdravstveni izvajalci in zasebne zdravstvene zavarovalnice.

Javna koncesijska pogodba zelo jasno določa odnose med javnim plačnikom dobrin (storitve) iz OZZ in zasebnimi izvajalci. To je zelo pomembno, saj lahko ugotovimo, da je tudi v javnih obveznih zdravstvenih zavarovanjih izvajanje zdravstvene dejavnost pretežno zasebno. Javna koncesijska pogodba ima pet določil:

1.) Vsebina dela izvajalcev in zmogljivosti: Treba je zelo natančno opredeliti medicinske dejavnosti, sistemizacijo delovnih mest, zadostno število ustrezno usposobljenega zdravstvenega in drugega potrebnega kadra, medicinsko opremo in prostorske zmogljivosti.

2.) Opravljanje zdravstvene dejavnosti na javni račun: Koncesionarji morajo opravljati zdravstvene programe po pogodbi z javnim plačnikom samo s pri njih zaposlenimi zdravstvenimi delavci (ne morejo si privoščiti t. i. dvoživk). Treba je natančno določiti redni delovni čas, vsebino in obseg zdravstvene dejavnosti, možna tveganja in odgovornost ter minimalno potrebne administracije.

3.) Ocena pravočasnosti, obsega in kakovosti zdravstvene oskrbe bolnikov: Za javnega plačnika je zelo pomembno, kako je koncesionar opravil dogovorjeno delo. Možna merila so: obdobje čakanja na zdravniške preglede in začetke zdravljenja (obvladovanje čakalne dobe, ki naj bi bila največ trideset dni); delovna učinkovitost (opravljeno delo v eni uri), intenzivnost dela (število opravljenih delovnih ur); uspešnost zdravstvene obravnave in zadovoljstvo (zaupanje) bolnika.

4.) Stimulativno nagrajevanje opravljenega dela (po opravljenih storitvah, po opravljenem delovnem času, po številu določenih zdravstvenih obravnav): Zdravstvena dejavnost sodi med delovno intenzivne dejavnosti. Verjetno se bodo marsikateri zdravniki in drugi zdravstveni delavci zavestno odločili za delo, ki presega uradno dogovorjene delovne obremenitve, ter mnogim bolnikom omogočili skrajšati izjemno dolge čakalne dobe in jim zagotoviti pravočasno ustrezno zdravstveno pomoč. Takšno etično pomoč mora spoštovati in nagraditi tudi javni plačnik.

5.) Javni plačnik izvaja strokovni in finančni nadzor opravljenega dela ter upravičeno sankcioniranje napak.