Poljski zgled za naše zagovornike človekovih pravic (2)

Tokrat odgovarjam na pismo Matevža Krivica z naslovom Poljski zgled za naše zagovornike človekovih pravic (Delo, 19. oktobra, stran 7).

Pravniki pač gledajo na človekove pravice z vidika pravnika in pravniških zapisov, ki še niso upoštevali enakopravnosti spolov, zato »molitve« razburjajo ljudi, pravniki pa pri tem zamahnejo z roko, češ, saj to ni nič.

Pravzaprav se vsi strinjamo, da so v »nasprotju z duhom univerzalne deklaracije človekovih pravic kot z našo ustavo«. Ampak pri nekaterih gre predvsem za svobodo izražanja, ki je, tako je videti pri predsednici države in Matevžu Krivicu, neomejena, kar pa je zame samo moderna neoliberalna parola. In če poenostavim: »moja« svoboda govora je torej večja od »tvoje«! Za to gre.

Molivke pred porodnišnico so se postavile prav pred vhod za splave in s tem nadlegovale ne samo ženske, ampak tudi zdravstveno osebje. Komaj so jih odmaknili izpred tega vhoda, so šle pred drugega. Če bi bila samo ena »svobodno govoreča«, bi rekla, nič hudega, tako pa je bila organizirana skupina, katere predvsem članice so se menjavale, da so vzdržale ves dan in dan za dnem ... Zame je to duhovno, psihično nasilje, ampak saj se borimo proti nasilju, mar ne? Da je to nasilje, smo videli pri »molitvi za moške«. Vodja je naročil, da udeleženci ne smejo dajati izjav (odvzem svobode govora, prvič), po molitvi je mož ženi prepovedal dati izjavo (odvzem svobode govora, drugič) ...

In zakaj so molili? Za odvzem svobode govora in samostojnega odločanja ženskam v patriarhalni maniri, kot je to na Poljskem. Že več kot pet let se tam ljudje borijo proti »malanju hudiča«, ženske zaradi tega umirajo. Kaj to ni nasilje, da o povečanem številu femicidov sploh ne govorim? Volitve rezultatov boja proti nasilju nad ženskami na Poljskem še niso nič pokazale, dale so le upanje. Nam pa upanje, da se nasilni patriarhalni hudič pri nas ne bi usidral.