Razprave o ustavnih pravicah

Burni dogodki in razprave okoli najavljenega Primčevega Pohoda za življenje se mi zdijo v celoti nepotrebni, saj nas vsako dodatno mnenje še bolj deli. Bistvena stvar je, da tistih deklet in žena, ki si želijo ustvariti novo življenje, nihče ne sili k prekinitvi nosečnosti. Naša zakonodaja na veliko srečo omogoča splav tistim, ki se iz različnih osebnih ali zdravstvenih razlogov prostovoljno odločijo, da to pravico uporabijo. Vse razprave o tem, kdo v tem primeru drugemu krati svobodo govora ali protesta, so v celoti brezpredmetne.

Čudim se, da se je v to polemiko vključila celo predsednica države, o kateri še vedno mislim, da je doslej naša najboljša predsednica, saj za preštevanje njenih dosedanjih »kiksov« zadostujejo prsti ene roke. Kadar protesti in sklicevanja na svobodo govora zaidejo na področje pravic večine državljanov, postane svoboda govora vsekakor navadno dušebrižniško početje.

Skrbeti pa nas mora agresivnost nekaterih Primčevih aktivistov, ki s svojimi mirno lahko rečem nazadnjaškimi parolami pod krinko pravice do življenja zlorabljajo težko pridobljene svoboščine. Glede pravice do življenja bi morali nekoliko pogledati v zgodovino svoje ideologije, pa bi hitro ugotovili, da pod to ideologijo življenje v minulih tisočletjih ni pomenilo nič. V nasprotju s temi ideologijami so sodobne civilizacije zgradile sistem, ki omogoča ljudem svobodno izbiro. Vsaj to, če že ne vsega drugega, kar bi si želeli. Prav zaradi življenja si ne bi želel živeti v okolju s prevladujočo nazadnjaško ideologijo, podobno Poljski, Iranu, Afganistanu, Teksasu ...

Zgodovina nas uči marsičesa, vendar so na žalost mnogi neučljivi ali pa se počutijo tako popolne, da bi nam želeli življenje usmeriti po svojem prepričanju. Spoštujem sicer vse, čeprav se z njimi v čem ne strinjam, vendar ponavljam še enkrat: če zavračate splav, imate vso pravico, da se zanj ne odločite. Vračanje v preteklost prihranite zase.