Je predsednici države (v parku Zvezda) spodrsnilo?

Na aktualni dogodek v parku Zvezda v središču Ljubljane se je predsednica države odzvala odločno, na prvo žogo logično in verjetno tudi vsem razumljivo in sprejemljivo: vsi moramo imeti pravico do izražanja mnenj, tolerantni moramo biti tudi do tistih, s katerimi se ne strinjamo. A žal je bila predsednica na tankem ledu, ki ga ni videla.

V čem je težava? Dokler izražaš svoja prepričanja na tak način (časopis, mediji ...), da nikogar direktno ne obremenjuješ s svojimi stališči, ki morda niso tudi »njena« ali »njegova«, je vse v redu, saj se jim lahko vsak izogne. V trenutku, ko pa vstopiš v javni prostor in posegaš v intimo mimoidočih, je to nekaj povsem drugega.

Osebna pravica in svoboda vsakogar je omejena s svobodo in pravico ostalih, ki jih lahko ta pravica in svoboda prvih prizadene. Ni absolutna, ne moremo kakorkoli izražati svojega mnenja, ne moremo s tem drugih ljudi spravljati v neugoden, slab položaj, v slabe občutke.

Če hodim po Ljubljani, ne želim da me v parku Zvezda kdorkoli obremenjuje s političnimi ali etičnimi nazori, mi »nabija« krivdo, ali me vabi v politiko, vero ... Lahko mi postavijo na ogled umetniška dela, lahko ponujajo kostanj, lahko kdo prosi za kakšen evro, nikakor pa ne dovoljujem in ne pričakujem grobega promoviranja idej ali načel, ki so intimna, osebna in do katerih nimajo pravice dostopati druge osebe ali skupine.

Prav je, da so v javnem prostoru organizirani posebni prostori, kjer se vrstijo javni shodi in govori. Bodisi velika zborovanja na Trgu republike bodisi govorne vaje po vzoru Hyde Parka na določeni lokaciji.

Izrabljanje otrok za reklamne, politične namene in kulturni boj je poniglavo, strahopetno in neetično, zato bom raje uporabil distanco in dal druge primere.

Če je res vsem na razne načine dovoljeno uporabljati javni prostor za širjenje idej, misli in prepričanj, je potemtakem dovoljeno tudi oboževalcem hudiča zabadati hudičeve zastave povsod po Ljubljani in opisovati njegove vrline? Tudi zaničevalci holokavsta in ljubitelji kljukastega križa verjetno nimajo zakonskih omejitev, da ne bi delili plakatov in tudi zabadali kakšnih zastavic? Tudi okoljevarstveniki bi, denimo, lahko na kole nabadali ribe in na vsako zastavico ali ribo zapisali, kje in koliko jih je umrlo zaradi onesnaženja. Torej se bomo tudi borci za obnovljive vire energije lahko spustili v akcijo in namesto zastavic zabadali v zemljo količke z osmrtnicami ljudi umrlih v Černobilu in Fukušimi in molili zanje. In tako dalje. Vsakdo bo torej v imenu svobode izražanja svojih mnenj »trosil« svoje ideje in onesnaževal javni prostor z napadom na intimo, mnenja in etiko drugih oseb.

Ne gre za svobodo izražanja, gre za mentalno nasilje, zapakirano v svobodo izražanja. Gre za nespoštljiv, nedostojen napad na moralne vrednote tistih, ki so v večini in ki se z zakonsko ureditvijo tega področja strinjajo.

Pri kolesarjenju ni šlo za idejne napade, ampak za popolnoma konkretne politične proteste, ki se niso dotikali osebnih norm in načel, ampak se je konkretno vsebinsko zahtevalo boljše delo politike. Enako lahko zdaj dela opozicija.

Če so imeli nekateri pravico zabadati zastavice v travo na javnem prostoru, so enako pravico imeli drugi zastavice jemati ven – oboji so na ta način (ki so ga definirali iniciatorji dogodka) izražali svoje mnenje, oboji so imeli – bi morali imeti – enako pravico izražanja mnenj na tak način. A ne pozabimo, da je šlo v tem primeru za nasprotovanje z zakoni in ustavo zagotovljenim pravicam žensk, torej da je šlo za neokusen in nespodoben napad na ustavo in zakone, ne le na intimo in etiko mimoidočih.

Spodrsnilo ji je – po pravniško.