Plavamo lahko vse življenje, od ranih let do pozne starosti

Spodbuda za pričujoči prispevek je prišla iz uredništva Pisem bralcev. O plavanju, tej nadvse koristni človekovi gibalni oziroma športnorekreativni dejavnosti, s katero se po mnenju številnih strokovnjakov lahko ukvarjamo od najzgodnejših let do pozne starosti, je sicer veliko znanega in napisanega. Pa vendar bi v marsikaterem okolju, še zlasti med prebivalstvom zrele in starejše generacije, našli številne, ki ob vodi le nemo opazujejo dogajanje.

Res je, da se je poletje v glavnem že izteklo in bi bilo z vidika kakšnih animacijskih ali motivacijskih akcij – po zgledu nekdanjih trimskih, kot je bila npr. akcija Za vitko postavo je plavanje pravo – bolj smiselno tak prispevek umestiti na začetek poletja. Vendar pa so si strokovnjaki edini, da plavamo lahko vse leto in je morda zato tovrstna tematika vselej aktualna.

Ko govorimo o strokovnjakih in strokovni obravnavi navedenega področja človekove gibalne omike, moram seveda poudariti, da moje ožje strokovno področje obravnave ni bilo in ni plavanje. Za to so na fakulteti za šport na ustrezni katedri zadolženi izbrani učitelji, ki se s tem področjem ukvarjajo pedagoško, strokovno in raziskovalno ter svoja znanja in raziskovalne izsledke posredujejo študentom ter širši strokovni in tudi vsesplošni slovenski javnosti.

Ko torej govorimo o plavanju vseh generacij, od najnežnejšega obdobja našega življenja preko najstniških let in zrelosti do poznejših let in starosti, pa naj mi bo dovoljeno, da z bralci delim nekaj nabranih izkušenj pri uvajanju različnih skupin neplavalcev v svet raznolikih plavalnih dejavnosti. Hkrati pa naj navedem nekaj razmisleka ob vsem tem, da bi morda komu od starejših neplavalcev odprli pot v svet plavanja. Še posebej so pri tej obravnavi pomembna mnenja številnih športnih pedagogov, učiteljev plavanja, trenerjev in drugih strokovnih delavcev, ki delujejo v praksi in dobro poznajo današnje stanje v Sloveniji.

Postati vseživljenjski rekreativni plavalec je bila želja mnogih, s katerimi sem se srečeval v več desetletjih ukvarjanja s področjem športne rekreacije, zato je bilo poučevanje neplavalcev različnih starostnih kategorij vselej velik pedagoško-andragoški in didaktični izziv. Izziv zato, ker se neplavalci vedno srečujejo s povsem novim in za mnoge tujim vodnim okoljem, pa čeprav smo pravzaprav vsi izšli iz prav take varne materine notranjosti in danes vemo, da brez problemov plavajo že dojenčki.

Strokovnjaki pritrjujejo dejstvu, da se otroci (šolarji) najlažje in najhitreje naučijo plavati v organiziranem pedagoškem procesu na plavalnih tečajih oz. v »šoli v naravi«. FOTO: Ljubo Vukelič

Strokovnjaki pritrjujejo dejstvu, da se otroci (šolarji) najlažje in najhitreje naučijo plavati v organiziranem pedagoškem procesu na plavalnih tečajih oz. v »šoli v naravi« (Centri šolskih in obšolskih dejavnosti – CŠOD). Tudi moje pedagoške izkušnje na področju učenja plavanja segajo v čas snovanja, organizacije in izvedbe »šol v naravi«, tako poletnih kot tudi zimskih. Mnogi se strinjajo (zlasti v strokovnih krogih), da je to bila in je še vedno ena izmed najboljših izvirnih oblik ter s »socializacijskega, okoljevarstvenega in splošnoizobraževalnega zornega kota neprecenljiva in nezamenljiva organizacijska oblika pouka«, kot je v Dnevniku 15. julija letos poudaril kolega dr. Silvo Kristan. In dodal: »Seveda ne gre spregledati športnih vzgojno-izobraževalnih namenov, saj se tam učenci spoznajo z vsebinami, ki predstavljajo temelj vseživljenjske skrbi za zdrav način življenja, a se v šolskem okolju ne morejo z njim spoznati (pohodništvo, smučanje, plavanje, veslanje itn.).« Prav plavanje spada torej med temelje gibalne kulture slehernega, kar je pred mnogimi leti govoril že večkrat omenjeni nestor takratne telesne kulture oz. današnjega slovenskega športa, prof. Drago Ulaga. Vse je povedal v enem stavku, »Ne zna pisati in ne plavati«, kakor je veljalo že pri starih Grkih. Zato je navedeno organizacijsko obliko pouka izven šole treba za vsako ceno ohraniti in tudi materialno podpreti. Kristanovi argumenti so zato več kot prepričljivi.

Naslednja stopnja odpravljanja plavalne nepismenosti je povezana s študentsko populacijo. Marsikdo je iz različnih razlogov – kljub odličnemu sistemu plavalnega opismenjevanja v Sloveniji – že kot osnovnošolec in kasneje srednješolec oziroma študent ostal na drugem bregu, kjer so zbrani neplavalci. Zato smo več let zapored v Ankaranu v okviru univerzitetnih študentskih plavalnih tečajev uspešno poučevali plavanje študentke in študente različnih letnikov višjih in visokih šol ter fakultet, ne le iz Slovenije, marveč tudi iz drugih držav, od koder so prihajale različne skupine študentov. Že takrat se je kazala potreba po doslednem uveljavljanju načela individualizacije, saj se z višjo starostjo strah pred vodo povečuje in se motorični oziroma gibalni vzorci plavanja (ustrezni plavalni gibi), ki naj bi jih posameznik ali posameznica usvojil, le stežka utrjujejo. Zato se seveda čas učenja plavanja podaljšuje in vse skupaj zahteva veliko truda, prizadevanja in vztrajnosti z obeh strani. Zaradi mnogoterih pozitivnih učinkih tovrstnega pedagoško-andragoškega dela s študenti je treba, v kolikor se izkaže tovrstna potreba, tudi to organizacijsko in vsebinsko obliko študentskega športa na slovenskih univerzah ohranjati in nadgrajevati.

Ostaja še najstarejša skupina neplavalk in neplavalcev, ki jo sestavljajo odrasli in seveda starejši. Temeljno vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je, do kdaj je organizirano in vodeno učenje plavanja še smiselno in kje so starostne omejitve. Če za najbližji približek odgovoru na to vprašanje na pomoč prikličemo raznolika znanja s področij gerontologije, andragogike, psihologije, fiziologije, sociologije in kineziologije, potem je na dlani, da odgovor ne more biti enoznačen in tudi ni mogoče kar povprek določiti starosti, ko učenje plavanja starejših ni več smiselno. To vse, kar nas učita gerontološka veda in stroka, je seveda v največji meri odvisno od vseh sestavin (segmentov) večplastne človekove osebnosti slehernega posameznika oziroma posameznice, torej od biopsihosocialne, duševne in duhovne. To sem izkusil tudi sam ob poučevanju plavanja starejših, kjer je najprej treba premagati najtežjo oviro (strah pred utapljanjem, negativne izkušnje iz otroštva ipd.) – in to je že omenjeni strah pred vodo. Značilno za to obdobje je, da se raven splošnih psihofizičnih sposobnosti z leti zmanjšuje, upada tudi stopnja učljivosti, motorično učenje pa je manj učinkovito, vendar pa se lahko kljub temu posameznik, ne glede na spol, v poznejših letih odloči za vključitev v šolo plavanja pod strokovnim vodstvom. Morda bi Slovenijo glede plavalnega znanja tudi po tej poti lahko še obogatili, ob izpolnjenih pogojih plavalne infrastrukture (bazeni, kopališča, plavališča) pa bi nas to v Evropi dvignilo še višje, kjer že smo.