Skrb za redno »razgibavanje« prebivalstva naj bo stalnica

V zadnjem času je bilo v Sloveniji kar nekaj športnih dogodkov, ki so združili ves naš narod pri spodbujanju vrhunskih športnic in športnikov za doseganje kar najboljših rezultatov. Priča smo bili uspešno izvedenemu svetovnemu nordijskemu prvenstvu, svetovnemu pokalu v alpskem smučanju, svetovnemu prvenstvu v poletih, sedaj pa navijamo za Rogličevo kolesarsko ekipo v Italiji in za naše hokejiste v svetovni elitni skupini hokejskih moštev. Odvile so se tudi številne prireditve, npr. »100 let šampionov« z okroglimi obletnicami, ki prepletajo naše športno in družbeno življenje. Povsod, kjer smo bili prisotni in priče spodbudnim nagovorom ter iskrivim očem nagrajencev, je bila udeležba polna.

Nam pa se ob vsem tem zastavljajo temeljna vprašanja, kako, kje, koliko in v kolikšni meri vse to učinkuje na športno kulturo naroda, na zglede mladih, na organiziranost našega športa, na društveno in klubsko življenje, na kakovost in izgradnjo naše športne infrastrukture, na kadrovsko obogatitev. In navsezadnje, koliko vse to vpliva na športnorekreativno udejstvovanje našega prebivalstva in na celotno področje »športa za vse«, kot smo v stroki poimenovali to akcijsko različico športne rekreacije v praksi.

Ob tem kratek razmislek, kaj smo v preteklih letih v smislu promocije rekreativnega športa že dosegli. Spomnimo se leta 2000, ko je prof. Drago Ulaga, nestor slovenskega športa in športnega novinarstva, v ponedeljkovem Delu objavil zadnji prispevek v rubriki »Šport za vsakogar«. Vsak ponedeljek so njegova spodbudna in poljudno napisana ter vsakomur razumljiva sporočila, povezana z zdravim življenjskim slogom, prinašala ozaveščevalne gibalno/športne vsebine. Te so vabile raznovrstne skupine prebivalstva Slovenije k redni in sistematični vadbi, da bi postali in ostali čili. S tem pa bi hkrati poskrbeli za celovito ravnovesje (homeostazo), najprej s samim seboj, potem pa tudi s svojimi najbližjimi v ožjem bivalnem in delovnem okolju (družina, šola, delovna mesta). Na ta način naj bi živeli kakovostno življenje vse od zgodnjega otroštva do pozne starosti.

Ko govorimo o celovitem ravnovesju, mislimo na biološki, psihološki in socialni del ter na duševno in duhovno razsežnost slehernega posameznika oziroma posameznice. Ni potrebe, da v sedanjem času znova navajamo rezultate in izsledke posameznih študij in raziskav, ki so bile opravljene doma in v tujini. Te govorijo o pozitivni povezanosti vsakodnevne telesne, gibalnošportne oziroma športnorekreativne dejavnosti ljudi z boljšim stanjem njihovih organskih sistemov, z njihovo večjo učinkovitostjo in delovno sposobnostjo ter boljšim celovitim zdravjem.

Starejši se bodo prav tako spomnili spodbudne jutranje oddaje znanega športnega novinarja Staneta Ureka, ki je s telovadcem Tomažem vabil k vsakodnevnemu jutranjemu prebujanju in koristni jutranji vadbi z različnimi gimnastičnimi vajami. Te so vključevale posamezne gibalne naloge, ki so bile povezane z delovanjem posameznih delov telesa, pa tudi s psihičnim, duševnim in duhovnim ustrojem jutranjih telovadcev. Vse to z namenom, da bi lažje in uspešneje začeli delovni dan, bili kos vsakodnevnim delovnim obremenitvam, tisti, ki so bili takrat že v tretjem življenjskem obdobju, pa naj bi po priporočilih koristno izrabljali svoj prosti čas.

Starejši se bodo spomnili spodbudne jutranje oddaje znanega športnega novinarja Staneta Ureka, ki je s telovadcem Tomažem vabil k vsakodnevnemu jutranjemu prebujanju in koristni jutranji vadbi z različnimi gimnastičnimi vajami. (Slika je simbolična.) FOTO: Dejan Javornik

Posebno medijsko odmevna je bila tudi akcija »Kaveljc in Korenina«, ki ji je RTV Slovenija pod vodstvom novinarja Mita Trefalta vrsto let posvečala veliko pozornosti. Vključevala je tiste rekreativne športnice in športnike, ki so radi merili svoja znanja in sposobnosti z drugimi, pa tudi s samim seboj. To so hoteli, znali in tudi zmogli. Njihova prednost je bila v dobri »psihofizični kondiciji«, ki je bila pridobljena z redno, vsakodnevno ali večkrat tedensko vadbo oziroma v celoletnem športnorekreativnem vadbenem procesu.

Ob navedenih so bile še mnoge druge akcije, ki so vključevale različne športnorekreativne dejavnosti. Vse pa so bile namenjene animaciji in promociji rednega in sistematičnega gibalnošportnega oziroma športnorekreacijskega udejstvovanja celotnega prebivalstva – in če govorimo o družini, vsem družinskim članom, tako ožje kot tudi širše družine.

Po tem kratkem pogledu v našo bližnjo preteklost sledi logično vprašanje, kakšna je tovrstna dejavnost danes in koliko pozornosti namenjamo različnim ozaveščevalnim akcijam. Te so tudi danes potrebne in koristne, saj prihajajo nove generacije z drugačnimi potrebami in zahtevami, tudi z več znanja na različnih strokovnih področjih in s širšimi digitalnimi razgledi, vendar pa temeljne zahteve življenja in bivanja z biološkimi in fiziološkimi zakonitostmi ostajajo.

Vse navedeno moramo imeti pred seboj, ko se ob vsakodnevnem odhodu v nov šolski, študijski, delovni ali kakršenkoli dan sprašujemo, ali smo kos današnjemu prodoru digitalne tehnologije, ki sicer na eni strani ob pravi meri bogati naše življenje, žal pa mnoge na drugi strani tudi zasvaja in jih vodi stran od čudes narave in »carstva svobode«. Kako si namreč predstavljamo načrtovani družinski izlet, ko sredi poljske, gozdne ali planinske poti nadobudni najstniki protestirajo ob odvzemu mobitelov in zahtevajo povratek v svoj virtualni svet, poln zanimivih ter vabljivih igric in zgodb. Ta pot ni lahka in zahteva veliko sistematičnega vzgojnega dela z otroki in mladostniki, postavljanje meja in izpolnjevanje dolžnosti, pa tudi spreminjanje in vzpostavljanje novega sistema vrednot.

To naj bi potekalo brez nepotrebnega moraliziranja, pač pa s prijaznim vodenjem in z lastnimi zgledi. Ali bomo to »vzgojno zanko« z mladimi razvozlali ali ne, je najprej odvisno od nas samih, torej družin, šele potem pridejo na vrsto šola, prijateljske druščine, društva, klubi itd. Zmanjšati je treba zaslonski čas in sedenje pred računalniki ter zamenjati pasivne vzorce neaktivnosti, ki so jih nekateri zdržali po covidu, na kar je v intervjuju na prvem programu radia Slovenije nedavno opozoril dr. Gregor Jurak. Poskrbeti moramo za gibalno pismenost otrok in njihovo gibalno učinkovitost, miselne in predvsem vedenjske vzorce mladenk in mladeničev pa je treba obogatiti s športnimi vsebinami. Enako velja tudi za srednjo generacijo in za tiste v poznejših letih.

Še naprej si je treba prizadevati za popularizacijo redne športne vadbe v raznolikih športnih društvih in klubih ter za redno športnorekreativno vadbo slovenskega prebivalstva. Naša krovna organizacija (OKS ZŠZ) pa naj s svojim odborom »športa za vse« poskrbi za inovativne promocijske akcije, nadaljuje z organizacijo kongresov športne rekreacije oz. športa za vse z uporabnimi vsebinami za naša športna društva in klube ter za vse raznolike skupine prebivalstva.