Kako v Sloveniji varno na kolo?

Ob vsesplošnem navdušenju, ki smo mu bili priča ob vrhunskih kolesarskih dosežkih Rogliča in Pogačarja, so se želje po tovrstnem udejstvovanju med Slovenkami in Slovenci znova pojavile v ospredju. O povezanosti izjemnih športnih dosežkov naših vrhunskih športnikov s povečanim udejstvovanjem otrok in mladine ter tudi rekreativnih športnikov smo že govorili. Ne glede na športno zvrst lahko v takih primerih vedno pričakujemo povečano zanimanje in posledično tudi dvig števila raznovrstnih tekmovalnih in rekreativnih športnikov. Ko pa v zvezi s tem govorimo o kolesarjenju pri nas, se nam zastavlja kar nekaj vprašanj, med katerimi je gotovo eno najpomembnejših, kako varno na kolo. Ker je tema vedno aktualna, še posebej v tem času, ji namenjam nekaj več pozornosti.

Ob koncu junija (21. junija) smo v radijski oddaji Studio ob sedemnajstih spremljali zanimivo oddajo o kolesarjenju. Sogovorniki so veliko govorili o strategiji kolesarjenja v različnih okoljih Slovenije, v mestih in naseljih, tudi v Ljubljani in v štajerski prestolnici, ter o povezavah med posameznimi kraji in naselji. Jasno je, da je bilo v ospredju več problemov, ki že vrsto let spremljajo naše kolesarjenje, od kolesarske infrastrukture, spremljajočih objektov, povezave z avtobusnim in železniškim prometom, varnostjo kolesarjev, opremo in znanjem do kulture vožnje kolesarjev in avtomobilistov.

Povedano je bilo, da imamo v Sloveniji 4400 kilometrov prometnih površin za kolesarje, od tega 1000 kilometrov samostojnih in označenih kolesarskih poti, na Gorenjskem denimo 500 kilometrov. Vse to je seveda bistveno premalo za varno kolesarjenje, čeprav se pospešeno gradijo kolesarske povezave, na primer Bled–Bohinj, pa skozi Hudo luknjo in v celjskem okolišu, zatem Medvode–Ljubljana in številne druge. Tudi proti Hrvaški. V perspektivi naj bi večjo vlogo dobili regionalni centri mobilnosti, ki naj bi vključevali tudi kolesarjenje. O tej tematiki, zlasti o kolesarski infrastrukturi, je v Sobotni prilogi 22. julija obširno pisal tudi Andrej Klemenc. K preglednemu vsebinskemu zapisu ni mogoče česa bistvenega dodati, kot že povedano pa je ob vsem tem vselej odprta tema varnost kolesarjev.

Problemi in vprašanja, ki se pojavljajo v zvezi z varnostjo kolesarjev obeh spolov in vseh starostnih skupin na naših cestah in poteh, so večplastni in številni odločilni dejavniki so med seboj povezani. Veliko je seveda odvisno od nas samih, ko smo in kjer smo, ko vrtimo pedala. Že doma je pomembna odločitev, kam se bomo odpravili na kolesarski izlet ali turo, kako prometne so ceste ali poti, v kakšnem stanju je naše kolo s pripadajočo opremo, kakšni so vremenski pogoji in navsezadnje v kakšni psihofizični kondiciji smo mi sami. Razum nam govori, da naj kolesarimo, ker vemo, da ima redno kolesarjenje veliko pozitivnih zdravstvenih učinkov. Danes več vemo o blagodejnih vplivih te dejavnosti na naše telo oziroma na posamezne organske sisteme, ki so vključeni pri taki športnorekreativni dejavnosti. Slovenci smo radi v naravi, ki neposredno poskrbi za procese našega ugodja in sproščanja tudi na kolesu. Znano je, da tudi po tej poti skrbimo za svoje duševno zdravje.

Razum nam govori, da naj kolesarimo, ker vemo, da ima redno kolesarjenje veliko pozitivnih zdravstvenih učinkov. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice

Vendar pa se naša pričakovanja kljub skrbnemu načrtovanju vedno ne uresničijo. Vemo torej, da lahko na več dejavnikov pri kolesarjenju vplivamo sami, žal pa na vse ne moremo. Kot primer naj navedem lastno izkušnjo s kolesarskega izleta, ki je potekal od Mengša preko Vodic proti Šmarni gori. Ugodni vremenski in vsi ostali pogoji so govorili o tem, da bi moral biti načrtovani izlet doživljajsko bogat, z vsemi ugodnimi učinki, ki jih poznamo, in doma naj bi se po zaključku sproščali tako želeni endorfini. Žal se je zgodilo povsem drugače. Sam neposredno nisem bil udeležen v kar precej težki kolesarski nesreči, ki jo je povzročil nevestni in drveči voznik na cesti, kjer je hitrost omejena, vendar pa sem bil vključen posredno. Drveči voznik je z veliko hitrostjo mene sicer obšel, vendar pa ga je pri tem zaneslo na drugo stran, kjer je z nasprotne smeri prihajal odlično opremljen kolesar z vrhunskim tekmovalnim kolesom. Neposredni trk in udarec bi bil za kolesarja zanesljivo usoden, zato se je ob preteči nevarnosti reševal v obcestni jarek, kar je povzročilo hud padec, razbito čelado, zlom in nezavestno stanje. Voznik je seveda pobegnil, kar je značilno za tovrstne dogodke na naših cestah. Ob ukrepanju, ki je sledilo, je bilo jasno, da se je za oba, ki sva bila na kolesu, kolesarski izlet končal.

Podobnih primerov z udeleženimi in ponesrečenimi kolesarji je bilo in je na slovenskih cestah ter poteh žal preveč. Iz objavljenih podatkov Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa (dostopnih na internetu) povzemam samo nekaj tabelarno prikazanih rezultatov prometnih nesreč kolesarjev za obdobje dveh let (2020–2021). Kot berem, so bili v letu 2021 oz. 2020 na naših cestah kolesarji udeleženi v 1364 oziroma 1293 prometnih nesrečah. Število prometnih nesreč se je v primerjavi z letom poprej povečalo, in sicer za 5 odstotkov. V omenjenih prometnih nesrečah je leta 2021 umrlo 10 kolesarjev, v letu 2020 pa 8. Število hudo telesno poškodovanih pa se je v primerjavi z letom 2020 povečalo za 11 odstotkov.

Če torej želimo zmanjšati število udeleženih in ponesrečenih kolesarjev ter glede kakovosti kolesarjenja slediti razvitim državam, ki so že precej pred nami kolesarjenju namenile veliko pozornosti, bo treba marsikaj spremeniti. Pri tem mislimo predvsem na obči odnos do kolesarjenja in mreže kolesarskih poti, odnos med avtomobilisti in kolesarji, na stopnjo ozaveščenosti slovenskega prebivalstva o širšem pomenu kolesarjenja za zdravje nacije ter na številne druge koristi. Vse bolj prihajajo v ospredje tudi ekološki dejavniki.

Naj sklenem z nekaj mislimi, ki izhajajo iz naslova tega sestavka, namreč, kako naj kljub vsemu povedanemu v Sloveniji, kolikor je to mogoče, varno kolesarimo. Ta izjemno pomembna in koristna človekova dejavnost naj se v izbranem naravnem okolju dogaja tako, da gremo na kolo najprej z glavo in potem z obema nogama. Sleherni med nami, tudi ljudje v poznejših letih, še želimo kolesariti v upanju, da se bo mreža kolesarskih poti v Sloveniji kmalu zgostila in da bomo po kolesarjenju doživljajsko bogatejši varno prišli domov.