Osemdeset let po holokavstu: sila spomina in moč preživetja

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 2005 razglasila 27. januar, dan osvoboditve Auschwitza leta 1945, za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Od leta 2008 ga obeležujemo tudi v Sloveniji.

Genocíd (grško genos – rod in latinsko occidere – ubiti) ali rodomòr je vsakršno sistematično uničevanje katere koli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom uničiti jo v celoti ali delno. Definicija genocida je bila zapisana leta 1948 v konvenciji Združenih narodov za preprečitev in kaznovanje genocida (CPPCG), veljati pa je začela januarja 1951. Glavni pobudnik za sprejetje konvencije je bil judovsko-poljski odvetnik Raphael Lemkin, pri definiranju genocida pa so ga vodili holokavst ali šoa med drugo svetovno vojno ter veliki poboji v Armeniji leta 1915. To je bil prvi veliki genocid v 20. stoletju. Med holokavstom v drugi svetovni vojni je bila pobita tudi vsa Lemkinova družina.

Enote sovjetske Rdeče armade so 27. januarja 1945 osvobodile koncentracijsko, delovno in uničevalno taborišče Auschwitz (Oświęcim) v današnji Poljski in naletele na okoli 7200 živih okostnjakov, ki so nemo tavali med gorami trupel. Velikanski kompleks Auschwitz so nacisti začeli graditi že leta 1940, na koncu pa se je bila ta srhljiva tovarna smrti, poimenovana tudi »pekel na zemlji«, raztezala celo na štiridesetih kvadratnih kilometrih površine. V njej so umorili več kot milijon Judov in 100.000 drugih taboriščnikov, med njimi 70.000 Poljakov, 20.000 Romov, 15.000 sovjetskih vojnih ujetnikov, veliko homoseksualcev, invalidov in političnih oporečnikov, še zlasti komunistov. Po doslej znanih, vendar še vedno nepopolnih podatkih je bilo v Auschwitz deportiranih tudi 2346 Slovenk in Slovencev. Ubitih jih je bilo 1351.

Otroci, ki so preživeli Auschwitz, ob osvoboditvi taborišča leta 1945. FOTO: Reuters

Živih prič Auschwitza tako rekoč ni več, za njimi so zdaj ostali pripovedovalci in materialni dokazi, ki jih hranijo muzej Auschwitz in nekaj malega tudi nekatere slovenske muzejske ustanove. Pravijo, da vse zgodbe živih (in predvsem mrtvih) še niso povedane in še prihajajo na svetlo, med ljudi. Strinjam se s pripovedovalci (slovenskih pričevalcev praktično nimamo več), da ni pridiga tista, ki je najbolj učinkovita, pač pa so to slike. Predmeti. Podobe. Nekaj otipljivega. »Mi ne govorimo o holokavstu. Mi ga pokažemo. Čevlje. Kovčke. Očala. Otroške igrače. Proteze. Spletene kite las. To vsi razumejo, stari in mladi. Ljudje vseh ver, ras in prepričanj,« so prepričani kustosi izredno množično obiskanega muzeja v Auschwitzu.

Tisti, ki so to tovarno smrti preživeli, so ostali simbol ne samo preživetja, pač pa zlasti simbol volje do življenja.

Ko je Rdeča armada osvobodila taborišče, so odkrili le okoli 7000 preživelih taboriščnikov, živih okostnjakov. K sreči zaradi pričevanj preživelih o Auschwitzu kot o simbolu zla in popolnega razčlovečenja živih in mrtvih vemo več kot o drugih taboriščih smrti. Kljub temu pa še vedno drži trditev italijanskega Juda iz Torina, kemika in pisatelja Prima Levija, ki je preživel Auschwitz, da »resnico o nacistični končni rešitvi judovskega vprašanja poznajo samo tisti, ki so bili umorjeni v plinskih celicah«. In še, da »ni lahko, niti prijetno raziskovati tega brezna zlobe, vendar mislim, da je to treba storiti, kajti tisto, kar je bilo možno zagrešiti včeraj, bo lahko kdo spet poskusil jutri in bo morda zadevalo nas ali naše otroke«.

Kako prav je imel Primo Levi, saj se zlo izpred osemdesetih let že ponavlja. Spomnimo ob tem na vojno, trpljenje in novodobni genocid nad Palestinci v Gazi, ki ga je do nedavnega premirja med Hamasom in Izraelom izvajala zdajšnja judovska država. Kljub temu pa se moramo ob 27. januarju vendarle spoštljivo spominjati žrtev medvojnega genocida nad Judi, ki je v znanstvenem zgodovinopisju poimenovan kot šoa – in ta izraz se vse bolj uporablja tudi na Slovenskem. In zakaj je pomembno, da se tega zla spominjamo? Zato, ker spomin dolgujemo žrtvam in predvsem samemu sebi, zato se moramo kot posamezniki na vsakem koraku upreti vsem oblikam novodobne sovražnosti in nestrpnosti, sploh ker postaja javno zanikanje holokavsta ena od stalnic za krepitev ksenofobije in preganjanja drugačnih (migrantov), ki so poglavitni krivci za vse tegobe na stari celini, kot so to nekoč bili Judje. Se mar ponavlja ideologija, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo?

S pomočjo socialnih omrežij se žal tudi pri nas zlasti med mladimi vse bolj širi teorija, da je holokavst (šoa) le izmišljotina. FOTO: Voranc Vogel/delo

S pomočjo socialnih omrežij se žal tudi pri nas zlasti med mladimi vse bolj širi teorija, da je holokavst (šoa) le izmišljotina, nekakšen mit. To nam potrjuje tudi velika raziskava v ZDA iz leta 2020, katere rezultati so pokazali, da velik delež mladih Američanov verjame, da se holokavst pravzaprav ni nikoli zgodil; četrtina mladih Američanov, ki so sodelovali v raziskavi, meni, da je holokavst mit ali pretirano napihnjena zgodba; 11 odstotkov vprašanih verjame, da so bili za holokavst krivi Judi sami; 12 odstotkov vprašanih pa je celo odgovorilo, da za holokavst niso nikoli slišali.

Zato naj na to zlo 20. stoletja ostaja večen spomin v mislih, srcih in dejanjih vseh, ki spoštujemo življenje, mir, svobodo, človekove pravice in svoboščine, dostojanstvo in integriteto človeka, strpnost in različnost. Samo to nas vodi v resnično pluralno in demokratično družbo prihodnosti, v kateri ne bi smelo več biti priložnosti za nečastna in necivilizacijska dejanja, zaradi katerih so bila življenja drugačnih barbarsko pretrgana.