Vrnitev v Auschwitz 80 let po osvoboditvi ni bila lahka, a preživeli so prišli

27. januarja je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Na ta dan je leta 1945 vojska Rdeče armade osvobodila nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, v katerem je umrlo 1,1 milijona ljudi, tudi od 1300 do 1600 Slovenk in Slovencev.

V Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau se je odvila spominska slovesnost, na kateri so počastili spomin na taboriščnike in taboriščnice, ki so bili zaprti v tem taborišču. Slovesnost je potekala v posebnem šotoru ob vhodu v nekdanje taborišče. Udeležilo se je je okrog tri tisoč ljudi, med njimi tudi približno 50 preživelih. V ta namen so organizatorji pred »vrata smrti« pri Birkenauu postavili ogromen ogrevan šotor. 

Antisemitizem je pripeljal do holokavsta

Uvodni nagovor na komemoraciji je imel 98-letni Marian Turski, zgodovinar in novinar, ki so ga leta 1944 deportirali v Auschwitz. »Moji najbolj topli občutki in misli gredo vam, dragi moji, ki ste z mano delili tisto bedo,« je nagovoril druge taboriščnice in taboriščnike na slovesnosti. »Mnogi se obračajo na nas, da z njimi delimo svoje spomine, vendar nas je le peščica preživela vse tiste selekcije. Tako malo je tistih, ki so dočakali svobodo. Zdaj nas je še manj. Tako malo nas je še. Zato mislim, da morajo naše misli iti k tisti večini, k milijonom žrtev, ki ne bodo mogli nikoli povedati, kaj so izkusili in kaj čutili,« je dejal. 

Zbrane je Turski pozval, da vstanejo in se žrtvam holokavsta poklonijo z minuto molka. »Najmanj dva tisoč let nas spremlja vizija apokalipse. Ljudje so prestrašeni, nemočni. Kaj lahko storimo?« je dejal nekdanji taboriščnik in citiral pesem rabina, ki govori o tem, da ne smemo biti prestrašeni. »Vendar zdaj gledamo porast antisemitizma in ravno ta je pripeljal do holokavsta,« je poudaril Turski. Omenil je Hamas in napad 7. oktobra ter napade, ki jih od tedaj doživljajo Judi.

Med govorniki je bila tudi leta 1930 rojena Janina Iwańska, ki je podrobno opisala, kako so nacisti trpali ljudi na vagone in jih peljali v taborišča. Po vojni so ljudje govorili, da se kaj takšnega, kot je bil holokavst, nikoli več ne sme ponoviti. »Vendar so bili posamezniki, ki so bili že tedaj prepričani, da se ne bo več zgodilo. Ker so ljudje postali tako nečloveški, da se bo to še ponovilo.« 

86-letna Tova Friedman, ki so jo zaprli v taborišče za otroke, je preživela lakoto in napotitev v plinsko celico, saj se je ravno tistega dne mehanizem komore pokvaril. Pri komaj dobrih šestih letih je doživela osvoboditev, a vendar, kot je poudarila, so njeni spomini čisti in jasni. Že kot mala deklica, ki je morala gola stati v vrsti z drugimi golimi ženskami, je vedela, od kod dim iz dimnikov krematorijev, ki se je dvigoval nad Auschwitzem. »Osemdeset let po osvoboditvi je svet v krizi, porast antisemitizma je šokanten za vse nas, Izrael, edina demokratična država na Bližnjem vzhodu, se bori za svoj obstoj,« je dejala. Čeprav politiki niso bili vabljeni, da govorijo na slovesnosti, pa se političnim pamfletom niso izognili nekateri preživeli.

Kako svet napada Jude oziroma odvzema Izraelu pravico do obstoja, je dejal tudi predstavnik večjih donatorjev muzeja Ronald S. Lauder. Omenil je, da »otroci spet umirajo zato, ker so Judi in da so judovske krščanske vrednote v nevarnosti«. 

»Vrnitev v Auschwitz 80 let po osvoboditvi ne bo lahka. Tokratna komemoracija bo zadnja te vrste. Mi bomo tam. Boš stal z nami?« je celoten svet pred komemoracijo retorično vprašal preživeli iz Auschwitza Michael Bornstein. Njegovo vprašanje je povsem upravičeno. 

Nedavna raziskava, ki so jo opravili v osmih državah – ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Avstriji, Nemčiji, na Poljskem, Madžarskem in v Romuniji – je namreč pokazala, da večina vprašanih v sedmih od omenjenih držav meni, da bi se nekaj podobnega holokavstu lahko spet zgodilo.

Kljub temu pa je petina vprašanih, predvsem mladih, menilo, da se pretirava s številom umorjenih Judov. Skoraj polovica vprašanih v Franciji, starih od 18 do 29, je dejalo, da še niso slišali za holokavst. 

Zid smrti

Počastitev osemdesete obletnice osvoboditve Auschwitza se je začela že zjutraj, ko so se ob 9. uri žrtvam Auschwitza pri tako imenovanem Zidu smrti poklonili preživeli taboriščniki, direktor Spominskega muzeja Auschwitz-Birkenau Piotr Cywiński in poljski predsednik Andrzej Duda. Dogodek je bil zaprt za javnost, udeležili so se ga lahko le nekateri fotoreporterji in snemalci. Duda je dejal, da »smo Poljaki na zemlji, na kateri so Nemci zgradili to koncentracijsko taborišče, danes varuhi spomina« in zagotovil, da bodo ta spomin držali živ.

Ob tako imenovanem Zidu smrti so esesovci usmrtili več tisoč ljudi, večinoma poljskih političnih zapornikov in članov tajnih organizacij. Zapornike so na dvorišču podvrgli tudi drugim oblikam kaznovanja, predvsem bičanju in stradanju.

Vladna delegacija iz Slovenije

Spominske slovesnosti se je udeležilo veliko politikov in drugih vidnih osebnosti iz vsega sveta. Iz Slovenije jo v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau komemoracijo v živo spremljala predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Častni pokrovitelj slovesnosti je bil poljski predsednik Andrzej Duda, a na njej ni govoril, prihod je v zadnjem trenutku naznanil tudi ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski. Na družbenem omrežju X je zapisal, da »se holokavst ne sme nikoli ponoviti, a spomin nanj počasi bledi«. Dodal je, da ne smemo dovoliti pozabe in da je poslanstvo vseh nas, da zlo ne prevlada. 

Čeprav je direktor Spominskega muzeja Piotr Cywiński pred dnevi dejal, da političnih govorov na letošnji slovesnosti ne bo, ker »se želijo osredotočiti na zadnje preživele, na njihovo zgodovino, bolečino, njihove travme in njihov način, da svetu ponudijo nekaj zahtevnih moralnih naukov za sedanjost«, je slovesnost nekatere razburila zaradi napovedi poljske vlade, da izraelskega predsednika vlade Benjamina Netanjahuja v primeru udeležbe ne bo aretirala. Mednarodno kazensko sodišče je lani zaradi vojne v Gazi izdalo nalog za njegovo prijetje.

Na vprašanje, zakaj na obletnico ni bila vabljena delegacija Rusije, so v Spominskem muzeju Auschwitz-Birkenau odgovorili, da so taborišče resda osvobodili vojaki Rdeče armade, vendar so jo sestavljali vojaki različnih narodnosti, in da na slovesnosti ne želijo predstavnikov države, ki je napadla drugo neodvisno državo. Hkrati pa niti Vladimir Putin ne želi priznati, da so bili del Rdeče armade tudi ukrajinski vojaki. 

Cywiński je svoje sporočilo ob obletnici posvetil pomenu spomina: »Učimo zgodovino, a to ni isto kot učiti spominjanja. Zgodovina ne povzroča travme. Spomin jo lahko. Spominjanje je ključ do razumevanja današnjega sveta in ustvarjanje jutrišnjega. A kljub temu se posvečamo le učenju zgodovine in ne spomina.« Poudaril je, da se morajo učni procesi spremeniti, in dodal, da spomini bolijo, spomini pomagajo, vodijo, opozarjajo … 

Varnostni ukrepi so bili že veliko pred pričetkom komemoracije močno poostreni tako na cestah od Krakova do Oświęcima kot tudi okrog nekdanjega taborišča. Na krožiščih so policijska vozila, predstavniki sedme sile so morali skozi natančen varnostni pregled. Kdor je imel s seboj plastenko vode ali druge tekočine, je moral narediti požirek. V nasprotju s 75. obletnico, ko varnostnih kontrol sploh ni bilo, je letos nervoza precej očitna. 

Govorili bodo preživeli in – glasba

Komemoracijo je odprla in jo vseskozi tudi spremljala skrbno izbrana glasba. Glasbeniki so zaigrali skladbe Simona Jamesa, Józefa Kropińskega, Gideona Kleina in Szymona Laksa. James je bil nemški judovski skladatelj in pianist, ki so ga oktobra 1944 deportirali v Auschwitz in takoj poslali v plinsko celico.

Kropiński, poljski glasbenik in dirigent, je igral v moškem taboriščnem orkestru in bil imenovan za prvega violinista, ukvarjal se je s prepisovanjem partitur. V taborišču mu je uspelo skomponirati okrog deset skladb. Marca 1943 so ga premestili v Buchenwald, kjer je še naprej igral v taboriščnem orkestru in ilegalno skladal. Dočakal je osvoboditev, a ni nikoli več skladal, pač pa delal kot ekonomist. Umrl je leta 1970.

Tisti, ki so spremljali slovesnost, so lahko slišali tudi Uspavanko Gideona Kleina, češkega judovskega skladatelja. Oktobra leta 1944 so ga prepeljali v Auschwitz, kasneje pa v eno od njegovih enot, kjer je januarja 1945 umrl.

Szymon Laks, poljski judovski skladatelj, glasbenik in prevajalec, je študiral matematiko in diplomiral na varšavskem konservatoriju. V Auschwitzu je bil zaprt od leta 1942 in tudi on je bil član taboriščnega orkestra. Jeseni leta 1944 so ga premestili v Dachau, kjer je dočakal svobodo. Po vojni je komponiral in pisal članke na temo glasbe. Umrl je leta 1983 v Parizu.

Vagon kot simbol obletnice

Eden od simbolov 80. obletnice osvoboditve taborišča je vagon tovornega vlaka, ki so ga postavili pred glavna vrata taborišča Auschwitz II-Birkenau. 

Vagon od leta 2009 stoji na sredini nekdanje razkladalne rampe v Birkenauu. Tam so nacistični zdravniki, med njimi zloglasni Josef Mengele, izvajali selekcijo deportiranih Judov in večino napotili v plinsko celico. Vagon sicer izvira iz Nemčije. Tam so med letoma 1919 in 1925 izdelali več kot 120.000 vagonov tega tipa. 

Ta, ki je postal simbol letošnje okrogle obletnice, je posvečen spominu na približno 420.000 madžarskih Judov, ki so jih med majem in julijem 1944 deportirali v Auschwitz. Ohranitev zgodovinske relikvije je omogočila finančna podpora Franka Lowyja, čigar oče Hugo je umrl v taborišču. Hugo Lowy je na rampo Birkenau prispel maja leta 1944. Med selekcijo so ga ocenili kot zmožnega za delo. Ker ni hotel na klančini pustiti paketa z verskimi predmeti, so ga esesovci pretepli do smrti. 

Poslanci z minuto molka

Beseda Auschwitz nam služi tudi kot opomin, v kakšno brezno sovraštva in strahu lahko pade skupnost, ko sovražni govor prevlada nad strpnostjo, sočutjem in sprejemanjem različnosti, je predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič po poročanju STA danes dejala v nagovoru poslancem ob 80. obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz.

Žrtvam so se poklonili z minuto molka. »Ni besed, ki bi lahko opisale vse grozote popolnega razčlovečenja in brezčutne množične morije, ki se je dogajala skoraj pet let v kraju z imenom, ki simbolizira vse to, kar človeška civilizacija ni,« je dejala Klakočar Zupančičeva.

Spomin na žrtve morilskega rasnega fanatizma je moralna dolžnost, je ob današnji obletnici in čiščenju spotikavcev na Štefanovi ulici v Ljubljani po poročanju STA povedala nemška veleposlanica Sylvia Groneick. Pridružila se ji je tudi predstavnica britanskega veleposlaništva.

Po besedah Groneickove današnji dan simbolizira brutalni umor milijonov ljudi, Judov, Sintov in Romov, homoseksualcev, invalidov in vojnih ujetnikov, ki jih je politika »morilskega rasnega fanatizma« razglasila za nevredne življenja. »Ta spomin je za nas moralna dolžnost, kajti nočemo in ne smemo pozabiti, kaj se je zgodilo,« je dejala nemška veleposlanica v Ljubljani.

Direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak pa je danes izpostavil pomen ohranjanja zgodovinske resnice in izobraževanja novih generacij o tem. Hajdinjak je spomnil, da je Auschwitz osvobodila sovjetska Rdeča armada in to tudi dokumentirala, s tem pa je zagotovila ključne vire za ugotavljanje dejstev o njem in kasnejši sodni pregon storilcev. »Z zgodovinskega vidika je ključno, da zgodovino pišemo na osnovi virov,« je dejal po poročanju STA.

80 let od konca najhujše morije 20. stoletja

Druga svetovna vojna je trajala šest let, zajela ves svet, zahtevala okrog 60 milijonov življenj in usodno zaznamovala tudi svetovno gospodarstvo. Nemška invazija na Poljsko se je zgodila teden dni po podpisu pakta o nenapadanju med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo. Poljska ni imela nobene možnosti, da se izvije iz krempljev enega ali drugega zavojevalca – na koncu je 6. oktobra pristala pod jarmom obeh.

Državi sta si tega dne namreč razdelili poljsko ozemlje, Adolf Hitler pa je začel »mleti« naprej. A povod za njegov prihod na oblast se je začel že veliko prej, po koncu prve svetovne vojne, ko se je zatrjevalo, da je bila to nepreklicno prva in zadnja velika morija. Politiki so brez nje zdržali natanko 20 let.

Pod pokrovom je brbotalo, ljudje so bili kronično nezadovoljni, zato je imel Hitler z obljubo o delovnih mestih in podobi Nemčije, ki bo vstala iz blata kot feniks iz pepela, precej lahko delo. Najpomembnejša prelomnica v letu 1939 je tako v resnici 1. september, a se je vojna v vsej svoji razsežnosti širila in vzplamtevala postopoma ter šele z japonskim napadom na Pearl Harbor decembra 1941 in vstopom ZDA v vojno na strani protifašistične koalicije postala zares – svetovna.

Blok 17 in skupna razstava

Spominska razstava republik nekdanje Jugoslavije je vključevala tudi slovenske taboriščnike v Auschwitzu, ki je bila na ogled v bloku 17, a je zaprta že 16 let. Muzej revolucije Jugoslavije je razstavo odprl leta 1963, in sicer v zgornjem nadstropju paviljona 17. Spodnji del iste stavbe zaseda stalna razstava Republike Avstrije – postavili so jo leta 1976, jo leta 2014 podrli in sedem let kasneje spet odprli za javnost.

Srbski Sputnik je poročal, da so razstavo zaprli, ker sta želeli Srbija in Hrvaška po razpadu nekdanje skupne države postaviti vsaka svojo razstavo in ju posvetiti taboriščnikom. Spominski muzej Auschwitz-Birkenau je temu nasprotoval, saj so žrtve prišle z območja skupne države, zato mora razstava ostati enotna. Predstavniki nekdanjih republik so oblikovali vsak svojo delovno skupino in začeli snovati scenarije za razstavo, a se zgodba le počasi odvija.

Zloglasna tetovaža s številko

Koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau so nacisti odprli leta 1940. V petih letih je bilo vanj prepeljanih najmanj 1,3 milijona ljudi iz vse Evrope, večinoma Judov, Poljakov, Romov, sovjetskih vojnih ujetnikov in oseb drugih narodnosti. Osvoboditev taborišča je 27. januarja 1945 dočakalo le približno sedem tisoč ljudi. 

Auschwitz je bil poseben iz še enega razloga. Bil je edino taborišče, v katerem so zapornike ob prihodu tetovirali. Dodelili so jim taboriščno serijsko številko, ki je bila prišita na njihovo jetniško uniformo oz. tetovirana na roko. Zaporniki, ki so jih ob prihodu poslali neposredno v plinske komore, niso bili niti registrirani niti tetovirani. 

12-letnemu Olegu Mandiću iz Hrvaške so ob prihodu tetovirali številko 189488. »V zidanih barakah je živelo po 700 ljudi, v lesenih po 350. Kapaciteta Auschwitza je bila 20.000 ljudi, Birkenaua 80.000. In vse je temeljilo na samoupravljanju. Oba oddelka sta bila ločena z električno bodečo žico, Nemci v notranjost sploh niso hodili. Ni bilo potrebe po tem. V osmih mesecih sem srečal le Mengeleja in nekaj drugih nemških zdravnikov. To je bila ta zloglasna nemška učinkovitost. Vse so vodili kapoti,« je povedal leta 2018 v intervjuju za Delo. 

»Naš vlak je zapeljal čisto do konca tirnic v taborišču – h krematorijem. Takrat so tam zraven ravno zgradili neke nove 'savne', kjer so nas slekli, razušili, nam vtetovirali številke. Osem mesecev v Auschwitzu nisem videl sonca niti jasnega neba. Otroci me po šolah pogosto vprašajo, kakšen vonj je vel tam. Odgovorim jim – masten. Ko se spomnim tega vonja, dobim asociacijo na nekaj mastnega. Mastni dim, ki se je dobesedno lepil na nas,« je povedal zadnji deček iz Auschwitza. Osvoboditev je namreč dočakal skupaj z mamo in babico, a ostal v taborišču še nekaj dni. 

Slovenci v Auschwitzu

Eno glavnih vprašanj pred in med snovanjem skupne razstave držav naslednic je bilo, koliko Slovenk in Slovencev je bilo prepeljanih v koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau in koliko jih je tam umrlo.

Po podatkih najobsežnejšega slovenskega dela o tej temi, zbornika Auschwitz-Birkenau: KL, koncentracijsko taborišče iz leta 1982, je bilo v taborišču zaprtih 2342 prebivalk in prebivalcev tedanjega slovenskega območja, vključno z zamejskimi Slovenci. 1331 jih je po podatkih iz zbornika umrlo. A po novejših raziskavah zgodovinarjev je bilo iz Slovenije prepeljanih okrog 2600 ljudi, umrlo jih je približno 1600.

Drug za drugim odhajajo pričevalci

Na slovesnost v Auschwitz povabijo vse preživele taboriščnice in taboriščnike. Letos se je bo udeležilo okrog petdeset preživelih. Ob 75. obletnici osvoboditve so s tedanjim predsednikom republike Borutom Pahorjem na Poljsko potovale štiri slovenske taboriščnice, in sicer Marija Frlan, Sonja Vrščaj, Elizabeta Kumar Maurič in Lidija Rijavec Simčič, pa tudi eden od ukradenih otrok Janez Deželak.

Oktobra lani je umrla zadnja prekmurska Judinja, ki je preživela holokavst – Erika Fürst. S svojimi pričevanji ter osebnim slikovnim in dokumentarnim gradivom je z raziskovalci in splošno javnostjo delila svojo zgodbo o deportaciji in preživetju in bila zato izredno dragocena pričevalka grozot, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno. 

Eriko Fürst so spomladi leta 1944 kot trinajstletno deklico skupaj s starši in sestro deportirali v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je izkusila neznosno brutalnost preganjanja in popolnega razčlovečenja vsakogar, ki je bil drugačen, zato ker je bil drugačen, zato ker je bil pripadnik drugačne verske ali etnične skupnosti ali ker je bil drugačnega ideološkega prepričanja. 

Prekmurski Judje so bili najbolj množične slovenske žrtve holokavsta leta 1944. Bili so največja judovska skupnost v Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) pred začetkom okupacije 1941. Aprila leta 1944 so nacisti več kot 85 odstotkov skupnosti umorili v Auschwitzu in drugih koncentracijskih taboriščih. V Prekmurju je zatem ostalo le peščica Judov. V desetletjih po vojni je izginjalo vse, kar je spominjalo nanje.

Aprila 1945 Dachau osvobodili Američani

Med drugo svetovno vojno so v nemška koncentracijska taborišča deportirali več kot 20.000 Slovenk in Slovencev. Med njimi je bil tudi Dušan Stefančič, ki je preživel šest koncentracijskih taborišč. Kot najstnik se je pridružil antifašističnemu odporu, nakar so ga aretirali in poslali najprej v koncentracijsko taborišče Dachau, od tam v St. Marie aux Mines in Natzweiler v Alzaciji, nato v Mauthausen ter Gusen I in Gusen II.

29. aprila bo minilo 80 let od osvoboditve prvega koncentracijskega taborišča, ki so ga zgradili nacisti in je postalo model za druga, ki so sledila. V Dachauu je umrlo več kot 60.000 ljudi, tudi več kot 1500 Slovencev.