Nacistični genocid nad Romi in Sinti: v senci holokavsta in pozabe?

Drugi avgust je mednarodni dan spomina na žrtve nacističnega genocida nad Romi in Sinti (porajmos oz. samudaripen).

Pred drugo svetovno vojno je v tedanji Dravski banovini (jugoslovanski Sloveniji) živelo 1107 Romov in okoli 150 Sintov na Gorenjskem. Po podatkih popisa Romov v Dravski banovini iz leta 1931 je bilo število Romov po okrajih sledeče: Brežice 7, Celje 8 (2 družini), Dolnja Lendava 115 (23 družin), Gornji Grad 9, Kočevje 35, Krško 11, Laško 15 (3 družine), Ljutomer 9, Murska Sobota 572, Novo mesto 179, Prevalje 13, Ptuj 9, Radovljica 13, Slovenj Gradec 70, Črnomelj in Metlika 142 Romov. Največ Romov je po podatkih omenjenega popisa živelo v Prekmurju, in sicer skupaj kar 833. Za vse je bil dosledno uporabljen izraz »Cigani«.

Po do zdaj zbranih podatkih, ki jih v bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1945 in zaradi nje vodi Inštitut za novejšo zgodovino v Ljubljani, je bilo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ubitih 207 Romov, večinoma civilistov: 96 so jih umorili okupatorji, največ Nemci, 68 Romov pa je bilo žrtev partizanskega oz. revolucionarnega nasilja, predvsem na območju t. i. Ljubljanske pokrajine. (Zgodovinar dr. Renato Podbersič navaja, da naj bi revolucionarno nasilje leta 1942 na omenjenem območju zahtevalo življenja vsaj 170 Romov.) Po grobem izračunu (za natančnega bi potrebovali res točne podatke o žrtvah) bi to lahko pomenilo okoli 34 odstotkov predvojne romske populacije. Za primerjavo – holokavst je terjal življenja okoli 90 odstotkov predvojnih Judov na Slovenskem.

Slovenska javnost romski holokavst (že) pozna, manj znane pa so usode gorenjskih (slovenskih) Sintov. V slovenski kolektivni zavesti je sintska skupnost izenačena z romsko. S tem se Sinti niso nikoli strinjali in so vedno poudarjali svojo lastno, avtonomno etnično identiteto. Pri tem vztrajajo tudi danes. Že kmalu po okupaciji in razkosanju Slovenije aprila 1941 so gorenjske Sinte množično zaprli v nacistične zapore v Begunjah. Ohranjen je popis 107 zaprtih Sintov. Zadnja skupina gorenjskih Sintov je bila aretirana in pripeljana v begunjske zapore 26. junija 1941. Pri vseh imenih je v ohranjenih zaporniških knjigah označeno, da so »cigani« in pripisana črka »Z« (»Zigeuner«). Sinte so iz Begunj transportirali v taborišče Št. Vid nad Ljubljano. (Največ je bilo članov sintskih družin Reichard (Rajhard), Taubmann, Rhoi in Müller.) Transport je bil izveden v štirih dneh, od 6. do 9. julija 1941. Večino gorenjskih Sintov so deportirali v Srbijo in jih največ zaprli v taborišču Staro sajmište v Beogradu. Nekaterim moškim je uspelo pobegniti k srbskim partizanom in mnogi so med vojno padi kot partizanski borci.

V Berlinu so leta 20212 odkrili spomenik evroskim Sintom in Romom, umorjenim v času nacizma. FOTO: Wikipedija

V bazi podatkov o žrtvah vojne 1941–1946 in zaradi nje na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani ločenih podatkov o sintskih žrtvah holokavsta na Slovenskem ne najdemo. Ker o teh žrtvah za zdaj še nimamo natančnih evidenc in popisov, se številke o sintskih žrtvah holokavsta med raziskovalci zelo razlikujejo: od 250 do 150 in celo do 350 žrtev, kar pa je močno pretirano. Najverjetnejša (a še zdaleč ne dokončna) je ocena, da je bilo teh žrtev med 80 in 100. Želim poudariti, da zaradi pomanjkanja evidenc in natančnih popisov žrtev tega genocida lahko govorimo zgolj o ocenah števila žrtev. Treba bo namreč začeti s podrobnim raziskovanjem virov, iz katerih bomo lahko črpali verodostojne podatke. Nekaj žrtev med Sinti je bilo tudi v partizanskih enotah, a so označeni kot borci NOV. Najdemo jih tudi na seznamih padlih italijanskih partizanov in koroških antifašistov, na katerih pa niso označeni kot gorenjski Sinti. Neznanka še vedno ostaja tudi število sintskih žrtev v italijanskem koncentracijskem taborišču Campobasso. Ugledni raziskovalec te tematike, sicer tudi sam pripadnik gorenjskih Sintov doc. dr. Rinaldo DiRicchardi-Muzga meni, da so te žrtve tudi danes namerno zamolčane.

Sinti tako kot Romi desetletja po končani vojni niso govorili o svoji genocidni izkušnji. Danes živih prič grozodejstev tega genocida praktično ni več. Hkrati je treba vedeti, da jih za razliko od preživelih Judov (tudi med njimi so preživeli zelo redko javno spregovorili o lastnih doživetjih v taboriščih) nihče niti ni hotel poslušati. Vsi so slišali za holokavst, za nacistično eksterminacijo Judov ..., za »končno rešitev judovskega vprašanja«. Toda nihče ni slišal za porajmos oz. samudaripen, kot Romi zdaj poimenujejo nacistično eksterminacijo Romov, torej za »končno rešitev romskega vprašanja«. Vodja SS Heinrich Himmler je namreč že v svojem dekretu iz leta 1938 izpostavil obravnavo vse »ciganske problematike« z rasnega vidika. In to je brez izjem veljalo tudi tako za Rome kot za manj znane Sinte. Zgodovinarka dr. Vita Zalar opozarja, da so vse do samostojne Slovenije po koncu druge svetovne vojne na Slovenskem Romom in Sintom odrekali pravico do priznanja žrtev holokavsta. Tako je pač bilo! Prav je torej, da se počasi eni in drugi vračajo v javni in zgodovinski spomin.