Dan spomina na holokavst, dan opomina

Judje v okupirani Evropi (tudi prekmurski in drugi slovenski Judje) so neizmerno trpeli in krvavo občutili nacistični škorenj po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933, in to vse do propada nacistične Nemčije leta 1945. Govorimo torej o posledicah ideologije, ki je hotela sredi Evrope imeti etnično, rasno in kulturno čisto družbo.

Spominjati se holokavsta zahteva pogum. Vsako leto 27. januarja se moramo ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst odkrito soočiti s prikazom tega zla brez milosti. »Preganjanje ljudi je zmeraj in povsod nesprejemljivo, delovanje proti temu pa začetek upanja. In vsako upanje živi, dokler se ljudje spominjamo,« je nekoč zapisal največji lovec na nacistične vojne zločince Simon Wiesenthal, nemški publicist judovskega rodu. Zgodovinarjem in drugim znanstvenikom še vedno ostaja naloga, da nam pojasnijo vzroke in namen zločina – in to kljub številnim študijam in dokumentom, ki so sprva služili ohranjanju sledi in nato prikazovanju dogajanja.

Torinski Jud Primo Levi, ki je preživel Auschwitz, je že sredi petdesetih let minulega stoletja opozoril na to, da so v povojnem času koncentracijska taborišča ostajala izven zgodovine in da je bilo tedaj kar neobzirno pisati o njih. Poskušal je ugotoviti vzroke za takšno situacijo in razloge, ki so ta molk opravičevali. Vprašal se je, ali bi morali taboriščniki tudi sami pozabiti na to, kar se je zgodilo, in si odgovoril negativno. Sam kot pričevalec ni pričakoval sočutja in pomilovanja. Želel je le prispevati k razumevanju grozot, ki jim je bil priča. V svojih razmišljanjih pa je izpostavil tudi odgovornost Evrope do teh dogodkov in to je rdeča nit, ki teče skozi vsa njegova dela (na primer Potopljeni in rešeni, Ljubljana 2003)

In kje je danes odgovornost Evrope? V valu novodobnega antisemitizma in zanikanja holokavsta želijo mnogi enostavno izbrisati iz spomina tudi »dokončno rešitev«. »Endlösung« (»die Endlösung der Judenfrage«) – »dokončna rešitev judovskega vprašanja« je zgodovinsko gledano pojav globokih in predvsem usodnih razsežnosti. Izraz je skoval Adolf Eichmann, odločitev o »dokončni rešitvi judovskega vprašanja« pa je sprejela skupina nacističnih veljakov pod vodstvom Reinharda Heydricha v berlinskem predmestju Wannsee 20. januarja 1942. Gre za oznako za pregon in poboj Judov, živečih v Nemčiji in na vseh območjih Evrope, ki jih je zasedla nemška vojska in so bila pod nadzorom nemškega rajha. Izraz »dokončna rešitev judovskega vprašanja« se prvič pojavi 12. marca 1941 pri Adolfu Eichmannu, vodji preselitvenega in judovskega oddelka, najbolj znanega po kratici Oddelek IV B 4 RSHA, in 29. maja 1941 v ukazu rajhovske varnostne službe gestapovskim organom kot napotek za »prihajajočo dokončno rešitev judovskega vprašanja«. Množični pomori Judov so bili del resničnosti okupirane Evrope in zato je znamenita wannseejska konferenca 20. januarja 1942 le še formalizirala »edinstveno ogabni in strašni zločin človeške zgodovine, genocid nad Judi«, kot je med drugim zapisal Wolfgang Benz v svoji knjigi Holokavst (Ljubljana 2000). Za spomin in opomin!

Judje v okupirani Evropi (tudi prekmurski in drugi slovenski Judje) so neizmerno trpeli po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji leta 1933, in to vse do propada nacistične Nemčije leta 1945. FOTO TADEJ REGENT

Nacisti so med drugo svetovno vojno vsilili prebivalstvu podjarmljenih dežel zatiralski režim, da so lahko brezpravnemu ljudstvu odvzeli vse imetje, ki so ga uporabili za vzdrževanje mogočne nemške vojske in drugih sistemov za vzdrževanje oblasti na zasedenih območjih. Milijoni tujih delavcev so bili prisiljeni delati v nemogočih razmerah v nemški industriji, da bi nadomestili delavce, poslane na fronto. Takšno ravnanje nacističnih oblastnikov je izhajalo iz znane rasistične ideologije (poleg vojaških razlogov), za katero so bili Poljaki, Rusi ter ostali Slovani, tudi Slovenci, Judje in Romi ljudje nižje vrste brez vsakršnih pravic.

Poudariti velja, da je nacistični vodja Adolf Hitler že v svojem razvpitem govoru o judovskem vprašanju 16. septembra 1919 v Gemlichu zapisal, da »antisemitizem ne sme temeljiti na čustvih, temveč na dejstvih«, pri čemer je prvo dejstvo, da je judovstvo rasa in ne religija. »Čustveni antisemitizem bi porajal pogrome,« je menil Hitler in dodal, da »antisemitizem, utemeljen v razumu, mora po drugi strani peljati k temu, da se jim sistematično odvzamejo vse pravice. Njegov glavni cilj mora biti v vsakem primeru popolna odstranitev Judov.« Tako so bili prvič javno odkriti tudi ključni elementi Hitlerjevega Weltanschauunga (svetovnega nazora), sloneči na antisemitizmu na podlagi rasne teorije in »ustvaritve zedinjajočega nacionalizma, ki je slonel na potrebi po boju proti zunanji in notranji oblasti Judov«. Njegovo globoko sovraštvo do Judov je veljalo za »nenasitno manično obsedenost z Judi«. Od leta 1920 se ta obsedenost pokaže malodane v vsakem govoru – »za vsem zlom za Nemčijo stoji podoba Juda«.