Rajsko hišo poveljnika taborišča smrti odpirajo za javnost

Mestece Oświęcim (nemško Auschwitz) na južnem Poljskem, približno 70 kilometrov od Krakova, ulica Legionów 88. Dvonadstropna zgradba z vrtom, nekoč urejenim do popolnosti (z majhnim bazenom, rastlinjakom, rožnimi gredicami in zidom z bodečo žico), je nekdanji dom poveljnika taborišča smrti Rudolfa Hössa in središče z oskarjem nagrajenega filma Interesno območje. Zdaj, ob osemdeseti obletnici osvoboditve zloglasnega koncentracijskega taborišča, hiša odpira svoja vrata.

Britanski fotograf se je z muzejem poklonil poljskim Judom

Film režiserja Jonathana Glazerja, prirejen po istoimenskem romanu Martina Amisa iz leta 2014, prikazuje idilično življenje družine Höss v senci dimnikov tovarne smrti, le nekaj sto metrov od plinskih komor in krematorijev, iz katerih se slišijo streli, krik in jok.

Čudoviti oče, ki zvečer svojim otrokom bere pravljice, je bil hkrati glavni organizator najbrutalnejših umorov v zgodovini človeštva, odgovoren za pomor skoraj milijona Judov in drugih, ki so jih zadrževali v taborišču. Po vojni je živel pod lažno identiteto, preden ga je britanska obveščevalna služba izsledila in aretirala. Pričal je na nürnberškem procesu, potem pa so mu sodili na Poljskem in ga 16. aprila 1947 obesili na kraju njegovih zločinov.

Ko je Auschwitz osvobodila ruska Rdeča armada 28. januarja 1945, je bila hiša vrnjena prvotnemu lastniku in pozneje prodana družini Jurczak, ta pa jo je lani prodala ameriški nevladni organizaciji Counter Extremism Project. Organizacija s sedežem v New Yorku si prizadeva za boj proti ekstremizmom vseh vrst.

Kot je za CNN povedal direktor Hans Jakob Schindler, je tudi osemdeset let po vojni jasno, da »nikoli pozabiti« ni dovolj. Hišo bodo skupaj s sosednjo posestjo spremenili v raziskovalni center Auschwitz za sovraštvo, ekstremizem in radikalizacijo. Projektiranje so zaupali zvezdniškemu arhitektu Danielu Libeskindu, ki je zaslovel z židovskim muzejem v Berlinu in postal zmagovalec natečaja za pozidavo območja Ground Zero v New Yorku.

Libeskind v svojih načrtih predvideva, da se notranjost hiše spremeni v praznino, »brezno« – zunanje stene so namreč pod Unescovo zaščito –, na območju vrta pa se postavi vkopan ambient s sejnimi sobami, knjižnico in podatkovnim centrom.

Hiša tudi v imenu osemdesete obletnice osvoboditve Auschwitza odpira svoja vrata. Nekdanje taborišče vsako leto obišče približno dva milijona ljudi. FOTO: Via Reuters Connect

Zaporniška številka

Zadnja desetletja je v hiši s pogledom na nekdanjo plinsko komoro živela družina Poljakov. Kot New York Times povzema zdaj že nekdanjo lastnico Grazyno Jurczak, je bil to »odličen kraj za vzgojo otrok«. Sama je po moževi smrti ostala v hiši, a se je odločila oditi, ker so zadnje leto njen mir rušili radovedni oboževalci filma, ki so teptali njen vrt, kukali skozi okna in jo spominjali na povezavo s holokavstom.

Odselila se je avgusta, oktobra pa je newyorška organizacija zaključila nakup doma in sosednje hiše, zgrajene po vojni. Po čiščenju so novi lastniki želeli notranjo opremo čim bolj povrniti v stanje, v kakršnem je bila med drugo svetovno vojno.

V objektu so našli marsikaj zanimivega: od dnevnika družinske gospodinje do ključavnice iz nacističnega obdobja, znamke s Hitlerjevo glavo, skodelice za kavo s simbolom Waffen SS, na podstrešju so, denimo, ležale črtaste hlače, ki jih je nekoč nosil zapornik Auschwitza in na katerih zdaj zgodovinarji poskušajo razvozlati obledelo zaporniško številko.

Za snemanje filma so poustvarili natančno repliko hiše (tudi interier) ter jo opremili z desetimi digitalnimi kamerami in približno 20 mikrofoni. FOTO: Promocijsko gradivo

Čeprav se bo hiša kmalu preoblikovala, je struktura še popolnoma enaka, kot je bila v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, piše britanski Daily Mail. Za snemanje filma so poustvarili natančno repliko hiše (tudi interier) ter jo opremili z desetimi digitalnimi kamerami in približno 20 mikrofoni.

Edini prizor, posnet v zgodovinskem objektu, je proti koncu filma, ko se Rudolf odpravi skozi pravi podzemni tunel, ki povezuje taborišče z njegovim domom.