Konec sanj o ZDE in o našem »svetilniku«?

Da, konec je teh sanj! In mi, brezoblična (amorfna) množica smo sokrivi, ker smo brezbrižno gledali večino nesposobnih politikov ter pohlep navidezne elite. Samo čakali smo in poleg roparskega globalizma dočakali še agresivni nacionalizem. Ta pa se že po svoji naravi vedno nadaljuje in dokazuje s spopadi in vojnami.

Združene države Evrope (ZDE) so bile dolgo naše sanje in upanje. Na začetku so bili sposobni državniki, ki so to upanje uresničevali. Žal pa je po ustanovitvi Evropske unije vse več nesposobnih politikov, prevladujejo birokracija, strankarski in osebni interesi, ne pa pričakovanja državljanov. Danes državnikov ni, politiki so odtujeni in samozadostni, državljani pa nepovezani ter prepuščeni različnim populistom, ki podpihujejo nacionalizme. Tako smo izgubili dragoceno ravnotežje med bogastvom različnih narodov in kultur na eni strani ter oblikovanjem skupnih vrednot ter ciljev na drugi strani. Evropa tudi ni sposobna uvesti enakopravnega sporazumevanja in povezovanja med državljani, čeprav je rešitev že dolgo znana, ampak nadaljuje vsiljevanje »kolonialne« angleščine (čeprav je Velika Britanija izstopila iz Unije!). Tako smo zamudili možnost oblikovanja skupne evropske identitete in neodvisnosti. Še bolj nemočno pa je vodstvo Evropske unije ob vojnah v njeni bližini, saj samo ponavlja trditve ene od vpletenih velesil. Zdaj nas torej tako vodilni politiki kot nacionalistični populisti vodijo v pospešeno oboroževanje in vse bolj uničujoče vojne. Povezovanje, sodelovanje, strpnost, človekoljubje in prizadevanje za mir so postali psovke. Mi, državljani Evrope, pa še vedno samo opazujemo in čakamo – kot da ne bi vedeli, kaj pomeni kopičenje orožja v povezavi z naraščajočimi nacionalizmi.

Slovenija, naš svetilnik ali zgodba o uspehu, spada prav tako le še med lepe sanje. Žal so bila že v zibelko nove države položena gnila jajca. Položil jih je tisti, ki je ukinil službo družbenega knjigovodstva (in s tem omogočil nekaznovano ropanje družbenega bogastva); tisti, ki je izbrisal več kot dvajset tisoč prebivalcev (in tako postal mednarodno znan primer kršitve človekovih pravic); tisti, ki je ukazal splošni napad na vojašnice JLA (in bi s tem povzročil letalsko bombardiranje Slovenije); tisti, ki je vztrajal, da morajo Slovenci postati dvojezični, angleško-slovenski (in je s sedanjim prisilnim devetletnim poukom angleščine vseh otrok, dosegel začetek raznarodovanja).

In tudi v Sloveniji imamo večinoma nesposobne politike, razrasla se je birokracija, prevladali so strankarski in osebni interesi namesto interesa državljanov. Temu moramo dodati še neprekinjeno zlorabo zgodovine (predvsem druge svetovne vojne) za hujskaštvo, laži in sovraštvo – skratka, za poglabljanje razkola med državljani oziroma v narodu. Nas, večino državljanov, je v preseganje razkola že davno prisililo življenje, nekateri politiki pa ta razkol še vedno podpihujejo. Ti politiki v sedanjih zelo spremenjenih mednarodnih razmerah prevzemajo osebno in poimensko odgovornost! Na to razklanost namreč računajo tudi mnogi okoli nas. Vse več agresivnih nacionalizmov (zemljevidi, pojavi fašizma, zloraba besedila pesmi, nerešena meja ...) nas zaradi nesposobnih politikov hitro potiska v ponavljanje zgodovine. Sledijo provokacije, incidenti, spopadi, okupacija, kolaboracija in pri nekaterih očitno nedokončana (?) državljanska vojna.

Naš neresnični (in neuresničeni) »svetilnik« se v novih mednarodnih in domačih razmerah lahko hitro spremeni v resnični nagrobnik!

Kaj bo jutri? Tega ne ve nihče! Na osnovi zgodovinskih izkušenj lahko zapišem le: Ljudje, čuvajte gozdove, vsako drevo posebej! Mogoče vam bo rešilo življenje, tako kot je marsikomu v preteklih vojnah!