Razmislek o zamujenih priložnostih v OZN

Čez nekaj dni, 24. oktobra, bo svetovni dan Organizacije združenih narodov (OZN), ki je bila ustanovljena leta 1945 in ima danes 193 držav članic. To je nedvomno najpomembnejša svetovna organizacija, ki je imela pred kratkim generalno skupščino. Med drugim je bil sprejet pakt za prihodnost, dokument, ki bi lahko bil nova priložnost za nujne spremembe v OZN in za razvoj svetovne družbe. Žal lahko glede na razmere, predvsem pa zaradi vse bolj pogostih vojn ugotovimo, da je danes vse več zamujenih priložnosti in vse manj časa za nujne spremembe. Ena od takšnih zamujenih sprememb se nanaša na področje jezikovne politike in jezikovne demokracije.

Pa pomedimo najprej pred svojim pragom, torej v Sloveniji, ki je po več kot tridesetih letih državnosti že kar šolski primer zamujenih priložnosti. Glede na začetne odlične pogoje ob osamosvojitvi so jo naši politiki oziroma politične stranke materialno in moralno grozljivo osiromašili. Večina naših politikov se je skozi ta desetletja izkazala za nesposobne in nedorasle za vodenje države. Tudi na področju jezikovne politike je naša država tako na notranjem kot na mednarodnem področju primer zmedenosti in uvajanja kolonializma. Zadnji primer, uvedba obveznega pouka angleščine v prvih razredih osnovne šole hkrati z materinščino (?!) je strašljiv primer kolonializma in ogrožanja državnosti.

Kaj pa naša Evropska unija? Na področju jezikovne politike je polna besed o enakopravnosti, večjezičnosti, večkulturnosti in podobno, v praksi pa brez pridržkov uveljavlja angloameriško kulturno jezikovno prevlado. Tako se Evropska unija vse bolj utaplja v blokovski politiki in hlapčevanju kapitalističnim izkoriščevalskim pravilom. S svojo »voljno politiko«, kar še posebej velja za Slovenijo, Evropska unija izgublja temeljne vrednote in smisel obstoja.

In kaj lahko rečemo glede Organizacije združenih narodov? Izsiljena delitev jezikov na uradne (šest), delovne in vse ostale je znana krivica, ki traja že od ustanovitve. Na letošnji generalni skupščini je bil sprejet dokument, imenovan pakt za prihodnost. Ta dokument daje še nekaj upanja in priložnosti tudi za drugačno jezikovno politiko. Eden izmed osnovnih pogojev za njegovo uresničitev pa je vključitev mladih in povezovanje civilne družbe. Sedaj je že jasno, da to povezovanje in sodelovanje zahteva enakopravno sporazumevanje, ne pa (do)sedanjo diskriminacijo. To pomeni, da moramo spremeniti sedanje »bojišče« velikih držav za kulturno in jezikovno prevlado (trenutno angleščine) v prostor enakopravnega sporazumevanja s skupnim mednarodnim jezikom. Temu navideznemu idealizmu stoji nasproti realizem s tri tisoč milijardami dolarjev letnih izdatkov za oboroževanje in s prstom na rdečem gumbu za izstrelitev štirinajst tisoč balističnih raket z atomskimi bombami.

Za zaključek poglejmo še zanimiv primer jezikovne politike. Na letošnji generalni skupščini je govoril tudi naš predsednik vlade. Vendar kot predstavnik države Slovenije ni govoril v slovenščini (uradnem jeziku naše države), še manj v mednarodnem jeziku, pač pa v angleščini. Za prisotne je bil torej eden izmed mnogih angleških govorcev iz neke majhne Slovaške, Slavonije, »Slovanije« ...? Predstavniki velikih držav so seveda govorili v svojih državnih jezikih. Ali predstavniki naše države (ni namreč naš edini državnik, ki ne uporablja slovenščine) nimajo prevajalcev, se sramujejo slovenščine ali tako kažejo svojo voljnost? In predsednik slovenske vlade je v angleščini odločno pozval g. Netanjahuja, naj takoj ustavi vojno v Gazi. Kaj pa če bi naš govorec naredil korak naprej v smislu drugačne jezikovne politike in rekel: Mer. Nitnihu, atzur et hamlachama! Ta poziv v hebrejščini bi g. Netanjahu in – kar je še pomembnejše – mnogi Izraelci gotovo bolje razumeli!

Naš predsednik vlade in Organizacija združenih narodov bi s takšno potezo dokazala, da obravnavajo pakt za prihodnost resno in podpirajo možnost sprememb jezikovne politike. Mladim pa bi tako z vzorom pokazali, da je možna drugačna pot na področju jezikovne demokracije. Pregovor sicer pravi, da priložnost zamujena ne vrne se nobena, in v tem primeru to velja za politike. Ostaja pa upanje, da bodo mladi bolje razumeli pomen enakopravnega sporazumevanja za jezikovno demokracijo in za sobivanje v miru.