Koliko še, če takoj ne zajezimo globalnega segrevanja?

So nam šteti dnevi? Ali leta? Stoletja zelo težko. Sam že nekaj časa resda dokaj katastrofično prerokujem izumrtje človeške vrste ali vsaj njenega največjega dela tam do leta 2100, skrajno 2200, in to ob predpostavki, da jedrski arzenali ostanejo zaklenjeni in da se narodi ne selijo bolj množično kot doslej. Seveda špekuliram, po občutku, brez dokazov, a po razumevanju vsega, kar nam sporoča narava in se dogaja v družbi. Toda, rad bi slišal podnebne znanstvenike, pri nas, recimo, dr. Lučko Kajfež Bogataj, ali se hudo motim? Ker če bi oblastniki in javnosti, ki jih nastavljajo, slišali, da je temu res tako, da korakamo vse hitreje k pogubi, bi jih morda končno srečala pamet, opustili bi vojne ter se skupaj vrnili k temu izzivu, ki po težavnosti in posledicah presega vse druge.

Ali sodi letošnje poletje – najbolj vroče, sušno in požgano doslej – v le občasne, ciklične vremenske pojave? Ali je znak, da so mutacije klime dobile novo dinamiko tudi zaradi nepravočasnega in neprimernega ukrepanja vlad, da bi jih zajezile ali upočasnile, da se jim ljudje prilagodijo in da gremo vse hitreje proti neznosnim in ubijalskim temperaturam, v katerih bodo ob posledičnem taljenju ledenikov, dvigovanju morja, pomanjkanju pitne vode in hrane ter pojavu novih bolezni umirali milijoni ljudi? Prilagoditev? Evolucija? Vanjo je težko verjeti, ker je hitrost segrevanja planeta nekajkrat večja od evolucijskih sposobnosti živalskih vrst, kamor spadamo tudi mi. Nam bosta pomagali preživeti znanost in tehnologija? Če nismo zmožni ali voljni zaradi tisočerih ekonomskih in družbenih razlogov zajeziti izpustov toplogrednih emisiji, ki jih že dobro poznamo, in vemo, kako naj bi se jih lotili, se vprašajmo, kako in kje si v času, ki ga še premoremo preživeti na površju zemlje, ki je najbolj na udaru, poiskati in ustvariti nova umetna, a znosna bivalna okolja? Pod zemeljsko površino, v rovih, jamah, predorih ...? Pod morsko gladino, v steklenih kupolah?

Minule dni je vesoljski teleskop James Webb odkril sledove ogljikovega dioksida in vodne pare v atmosferi nekega planeta, ki kroži okoli zvezde, podobne našemu soncu. Tudi če bi zaznali še druge pogoje za naselitev živih bitji in človeka, bi morali do tam potovati celih 700 let s hitrostjo svetlobe. Morda nekaj hiberniranih izbrancev, toliko, da ohranijo človeško vrsto in naselijo nove planete? Dvomim, da bomo do konca stoletja sposobni takega podviga, pa tudi ne kake bližnje rešitve, recimo s kupolami prekritimi naselitvenimi habitati na Marsu ali drugem planetu našega osončja.

Ko poslušam klimatologe, meteorologe, hidrologe, ekologe in druge strokovnjake, ki opozarjajo, kako hudo že zamujamo pri izpolnjevanju nalog, dogovorjenih v Parizu in potrjenih v Glasgowu, ko preberem poročilo medvladnega odbora OZN za podnebne spremembe, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 (in ne 2050) glede na predindustrijsko dobo višja za 1,5 stopinje Celzija in da se moramo s podnebnimi spremembami pač naučiti živeti, se vprašam, zakaj dajejo človeštvu še te kaplje upanja, namesto da bi jasno in glasno povedali: Gospodje vladarji, vašim ljudstvom ni daljše prihodnosti, izumrla bodo in v nekaj desetletjih vaši sedanji vnuki, zagotovo pa njihovi otroci že na odrasla leta ne bodo mogli preživeti poletja na svežem zraku, ker ga ne bo!

Kako naj se naučimo živeti s podnebnimi spremembami? S temperaturami nad 40, 50 in še več stopinj, s presahnjenimi vodnimi viri, brez hrane in z vse manj energije? Da, do let 2050, 2070, 2100, a dlje ne bo šlo! Morda še nekaj dlje oni, ki živijo v arktičnem in antarktičnem krogu ali pa se bodo tam pravočasno naselili. Ni rešitve za neki daljši rok, razen če takoj stopimo skupaj in se resno začnemo bojevati proti tem spremembam. A čemu smo priča zadnje mesece? Vojnam in drugim dejanjem človeštva, ki gredo v povsem nasprotno smer in ki izrisujejo sliko – kot pravi v eni od svojih zadnjih kolumn Ali Žerdin – novega svetovnega reda. Kakršen koli bo ta red, če sploh bo red(?!), ne bo dolgega daha. Nato pa konec, in to v hudih mukah!

Prebral sem nekje iz žanra »teorije zarote« tole misel: Ker zajeziti globalno segrevanje pomeni radikalne spremembe v življenju slehernika, gromozanska odpovedovanja in odstopanja od že doseženih življenjskih standardov, kar redki sprejmejo, in ker vlade ter parlamenti ne vedo, kako vse to zvoziti oziroma kako volka nasititi in kozo ohraniti celo, si utira pot zamisel, da naj si človeštvo skrajša muke z jedrsko »evtanazijo«. Zato vojne, zato provokacije, zato nova in nova žarišča konfliktov, zato nobenega posebnega vznemirjenja več, ko Putin, Kim Džong Un in drugi, ki posedujejo jedrsko orožje, vse pogosteje rožljajo z njim. Zakaj bi se mučili s pogovori? Naj že enkrat poči, pa bo v kratkem času vsega konec. Le ideja za kakšen katastrofični ali znanstvenofantastični filmski scenarij?