Kolesarske poti po Sloveniji

Pred nekaj dnevi sem bral, da se prekmurski kmetje upirajo razlastitvi zemljišč v korist novih kolesarskih poti. Ne želijo prodati svoje zemlje, pa četudi gre za majhne površine.

Rekel bi, da jim ni bilo dobro obrazloženo, kakšne multiplikativne učinke lahko popotniško kolesarstvo prinese širši pokrajini, kot je to razvidno že desetletja v sosednji Avstriji. Zeleni turisti pridejo s kolesom v kraje, ki jih sicer redko kdo obišče, iščejo prenočišča, želijo kaj pojesti, obiskujejo muzeje, okušajo dobrote in spoznavajo ljudi. Vseh teh lepot ima Prekmurje v obilju, torej je pot vzpostavitve kolesarskih poti prava.

Ljubljano z okolico pa pesti drugačen problem. Tu se kolesarskih poti ne gradi prav veliko, in če pogledamo naokoli, kolesarju iz prestolnice ni enostavno in varno priti na podeželje. Na jug do Barja je treba prevoziti del Ižanke čez obvoznico in vožnja do Črne vasi je nevarna dogodivščina. Na vzhod mimo Štepanjskega naselja, skozi Bizovik proti Javorju je kar lepa in ne tako prometno obremenjena smer, vendar je to posledica danosti in naključja, in ne prometne strategije.

O poteh na sever proti Gorenjski je škoda izgubljati besede, saj kolesarskih poti brez silnega prometa in izpuhov ne moreš najti. So pa na zahod od Šujice proti Polhovemu Gradcu začeli obnavljati cestišče in kolesarji smo naivno pričakovali, da bodo to priljubljeno kolesarsko destinacijo oplemenitili s kolesarsko potjo ali pa vsaj razširili cestišče. Seveda nič od tega, cesta je še naprej ozka in kolesarjem neprijazna, sam pa se s kolesom na avtu odpeljem do Polhovega Gradca in šele od tam naprej na kolo.

Pred volitvami smo in pričakovati je polna usta zelenih obljub, električne mobilnosti in okolju prijaznega transporta nasploh. Zanimivo bo ponovno opazovati, kako se bodo predvolilne obljube kasneje sesuvale v nič. Mogoče se pa tokrat motim?