Da bomo spet enkrat vsi skupaj ...

Lepo počesani prvi minister nam je lepo razložil, da lahko na vse reforme, razen na tisto, ki jo sam vodi, pozabimo. Škoda, ki so nam jo povzročile tisočletne ujme, bo tolikšna, da je ne sosedska, ne državna, ne evropska pomoč ne more popraviti.

Ministrica Alenka je dodala, da bodo vse nenujne investicije ustavljene.

Tudi NUK, tudi Drama? Tudi dolgotrajna oskrba, tudi tretja razvojna os?

Slovenci smo solidarno ljudstvo. Za vsakega nesrečnega malčka zbiramo denar, pripravljamo dobrodelne koncerte, organiziramo nabirke. Ponosni smo na to. Pa vendar je očitno, da z enim, petimi ali desetimi evri na 1919 ne bomo zgradili vseh novih cest, hiš in nasipov, ki nam jih je narava odnesla. In tudi vseh lepih birokratsko demokratičnih pravil se ne bomo mogli držati, če naj bi bili pri sanaciji škode in ponovni izgradnji učinkoviti.

Družboslovci vedo, da se svet zares spreminja le po velikih katastrofah. Vse sile družbene inercije in vsi vkopani in zabetonirani interesi organizirane moči so premočni, da bi dovolili usodne spremembe. Vsak razvoj je v oporeki z obstoječim. Šele ko se sami temelji zamajejo in so vse nadgradnje ogrožene ali porušene, šele takrat smo pripravljeni razmišljati in tudi graditi na novo. Vsako zlo pa ima svoje dobro in morda nam prav podobe uničene Slovenije, ki nam jih televizije vztrajno prenašajo v naše dnevne sobe, pomagajo premakniti sicer nepremakljivo.

Nekaj deset milijard leži v neaktiviranih prihrankih in depozitih državljanov. Nobeni banki, državi, projektu jih ne zaupajo, še najbližjim pogosto ne. Po svetovni vojni razrušeno državo smo obnavljali tudi z ljudskimi posojili, nadgrajevali pa z občinskimi samoprispevki. Danes so drugačni časi, druga kultura in druga verodostojnost, pravna država in opozicija v nadzornih organih.

Ni bila le Svoboda, ki je prepričala volivce, bila je tudi »Slovenija, moja dežela«, Podarim – dobim, plebiscit in štiri milijone pridnih rok, Tina Maze, Rogljič, Pogi, Dončić …

Nismo le zadrti in zakrknjeni. Varčni, tudi »ohrni«, škrti smo, vendar smo v stiski dokazano pripravljeni odvezati mošnjičke. In morda je tu prilika, kakršne že dolgo ni bilo. Tudi očrnjeni Ivan Janez je bil zraven, ko so se na državnem vrhu zbrali, ker je šlo zares.

Spoštovani, ki smo vam zaupali odgovornost za državo in našo prihodnost. Ne pozabite na nas, državljane. Ne čakajte, da nas vse premakne slaba vest, sočutje, občutek odgovornosti in solidarnosti in da vsak po svoje iščemo poti do Skupnosti. Tržniki vedo, da pritegniti pozornost ni dovolj, tudi zainteresirati in celo prepričati ne. Treba je nagovorjene in prepričane premakniti, spodbuditi, aktivirati. Le dobro premišljena in organizirana, poštena in domiselna nacionalna akcija lahko aktivira mnoge skrite in zaspane vire in premakne že dobro prizadete, šokirane in omehčane državljanke in državljane. Da bomo spet enkrat vsi skupaj, uspešni in ponosni z novo dragoceno skupno izkušnjo, da se da, da zmoremo.

Druge prilike ne bo.