Vsak nov dan po povodnji odkriva nove tragedije

Številni prebivalci Savinjske doline še dolgo ne bodo mogli na svoje domove. Tudi tisti, ki so se vrnili oziroma so povodenj lahko preživeli v svojih hišah, pa bodo še dolgo odstranjevali posledice. V dolini je na tone mulja, peska, blata. V braslovškem Letušu in delu Rečice ob Paki, na sotočju Pake in Savinje, je v nekaterih hišah še včeraj stala voda. Do hiš pa so gasilci prav včeraj vzpostavljali cesto, saj dokler te nimajo, ne morejo tja nobeni stroji.

Čeprav so na nogah od petkovega jutra, ko so se zbudili v čisto grozo, delajo brez prestanka. V hiši Aleksandre Zupanc in njene mame Mire je bilo meter in pol vode. Poplavili sta jo tako Paka kot Savinja. Ob našem obisku so na samokolnico nalagali vreče z oblačili, ki jih bodo oprali prijatelji. Tudi hrano dobivajo od drugih, greznica ne dela. Cesto je z brežino vred odneslo. »V petnajstih minutah se je vse zgodilo. Ko smo šli iz hiše, smo se morali že držati za drevje. Tiste, ki so šli samo pet minut za nami, so že morali reševati s čolni. Nihče tega ni pričakoval, ker se to še ni nikoli zgodilo. Odneslo nam je 500 metrov ceste, tam hišo, tu so bile sprehajalne poti. Tega sploh ni več,« razlaga Aleksandra.

Hiša v Letušu, ki samo čaka, da zgrmi proti Savinji. Tu je bila tudi cesta, odneslo je 20, 30 metrov brežine. FOTO: Blaž Samec/Delo

Šele v nedeljo so lahko sploh prišli nazaj, dovoza, ceste ni. Prav ob našem včerajšnjem obisku so podirali drevje in urejali nadomestno cesto, kjer je bila prej pešpot, da bodo lahko prišli do teh hiš in pomagali. Spet so bili na delu prostovoljni gasilci. Srečali smo Roka Sajovica iz PGD Gomilsko, ki je dejal, da se eni in isti srečujejo zadnje dni: »Z možakarjem z ministrstva za obrambo sva se že nekajkrat srečala. Včeraj mi je rekel, prosim, pojdi domov, glej, kakšen si. Ampak ne morem.« V službi je dobil teden dni prosto, da bo pomagal. »Seveda smo utrujeni. A smo navajeni delati. Adrenalin naredi svoje, pa zadovoljstvo je, ko vidiš nasmejan obraz. Je pa tudi mene pobiralo, ko smo reševali moža in ženo, ki sta začela jokati. Katastrofa. Pridejo in vidijo, da so izgubili vse. Počutim se kot v kakšnem filmu. Vsepovsod je kolaps.«

Čolni in kajak

Suzana Legnar sicer še ima cesto, od hiše pa ni veliko ostalo. V enoetažni hiši je uničeno vse, potem ko je prav pred tremi leti vse prenovila. »Kuhinjo sem ravnokar izplačala. Dva kredita plačujem. Groza,« razlaga v solzah. Spomin na petkovo katastrofalno jutro bo še dolgo živ. Tega ni pričakovala. Hiša ne stoji tik ob Savinji, je malo dvignjena, tudi leta 1990 v njej ni imela vode. Tokrat je bilo precej drugače: »Naenkrat je bila voda do kolen. Potem so prišli po nas s čolni. Sosed se je s kajakom vozil tu naokrog, da je naložil hčer in fanta. Še v vodo sta padla, dokumente pa je držal nad glavo.« V kleti je ostala vsa ozimnica, vrt, ki je danes kup blata, je prej dajal veliko. Tudi meto in meliso za sok. Vse je šlo.

Česar ni odnesla voda, sta prekrila blato in mulj. FOTO: Blaž Samec/Delo

Bližnja starejša soseda, imata že več kot sedem križev, pa sta skoraj utonila. Franc Steblovnik se je zbudil, ker je vohal, da se je razlilo kurilno olje. Vodo sta imela že v hiši, razlaga njegova žena Nada: »Bilo je kot filmu. Drugi so avtomobile že odpeljali, ko sva se midva šele zbudila. Kar nekaj sem pograbila. Potem pa sva tavala zunaj. Voda mi je bila že čez prsi, ker sem bolj majhna. K sreči naju je videla soseda in naju skozi okno rešila. Potem so nas prišli iskat gasilci s čolni.« Gasilci so ji pomagali poiskati tudi tri muce, naslednji dan so našli še dve. Nada se ne more dovolj zahvaliti hostlu v Šmartnem ob Paki, kjer so jih sprejeli skupaj z mucami. Medtem ko ona čisti, prišel je tudi sin Robi iz Ljubljane, mož zaradi zdravstvenega stanja ostaja v hostlu. »Le sosedi Marini Povalej se lahko zahvalim, da naju je rešila. Voda je bila namreč že tako globoka, da me je kar dvignilo in sem kar zaplavala s torbami.«

Vsaj dvesto hiš nevseljivih

Ena od hiš v Letušu, ki je videti najbolj dramatično, samo še čaka, da bo zgrmela v Savinjo. A takih, v katerih ni mogoče bivati, je na širšem območju, ki sodi v občino Braslovče, okoli dvesto, razlaga župan Tomaž Žohar: »Delamo vse, kar je v naši moči, da jim čim prej omogočimo dostope domov, vodo, elektriko. Pa tople obroke in tistim, ki nimajo kje bivati, tudi nadomestna stanovanja. Za nekatere do 14 dni, za nekatere od tri do pet mesecev, za nekatere pa od dve do štiri leta. Nekatere hiše bo namreč treba porušiti, ker je premaknilo nosilne stene ali jih je odnesla voda. Trenutno pa delamo nadomestno cesto, da bomo sploh omogočili dostop.«

V nekaterih hišah voda tudi včeraj še vedno ni odtekla oziroma je niti niso mogli izčrpati. FOTO: Blaž Samec/Delo

Državni prostorski načrt za protipoplavne ukrepe na tem območju je sprejet že več kot desetletje, je spomnil župan Žohar. A zdaj je teren drugačen. Geodetsko stanje se je spremenilo, včeraj so bili na terenu že projektanti, naredili bodo vse posnetke, je dejal Žohar: »Odneslo je po 30, 40 metrov brežine, zemlje. Projekt je treba takoj prilagoditi, potem pa takoj začeti nujna sanacijska dela v javno korist.« Dodal je, da so zdaj vse oči, želje, zahteve in prošnje uprte v Ljubljano: »Danes pride tudi minister Uroš Brežan in upam, da bomo lahko začeli intervencijsko delati brez gradbenega dovoljenja. Verjamem, da nam bo uspelo, kajti nikjer ne piše, da se vse to ne bo čez dva meseca ponovilo.«

Prav to tamkajšnje prebivalce pred deževno jesenjo najbolj skrbi. In to, da niso ostali le brez domov, ampak tudi brez vseh sredstev, da si jih na novo postavijo oziroma uredijo, kot je povzel Žohar: »Tu je veliko mladih družin, ki imajo hipoteke na premoženje, ki ga niti ni več, zavarovanje pa ne velja, ker je na poplavnem območju. Ne vem, kako bodo to preživeli.«