V nadaljevanju preberite:

Naslednji problem našega urbanizma je, da je vse bolj umerjen po merilu parcialnih interesov in ne po merilu potreb prebivalstva in zmožnostih okolja. Tako se, denimo, v Ljubljani gradi veliko tako imenovanih nadstandardnih stanovanj, katerih cena kvadratnega metra stalno raste. To je v interesu špekulativnih investitorjev. A novih stanovanj, ki bi bila po meri ljudi, ki v mestu delajo, je le za vzorec. Takšen urbanizem sili ljudi v razpršeno gradnjo, kjer je pač mogoče. To je pogosto na »urbaniziranih« kmetijskih zemljiščih ali na poplavnih območjih. Če bi mesta ustvarjala razmere za kakovostno urbano poselitev, bi rešili velik del stihijske razpršene gradnje. Poleg tega bi ustvarila razmere za učinkovito mobilnost.

Eden od ciljev urbanizma bi moral biti tudi v zagotavljanju preskrbe s hrano. Čeprav smo v zadnjih letih čezmerno gradili na nekdanjih kmetijskih zemljiščih (tako je nastala večina novih nakupovalnih središč), se ta trend ni ustavil. Denimo občina Kranj v novih prostorskih planih, ki so trenutno v fazi javne razgrnitve, načrtuje dodatna krčenja kmetijskih zemljišč na račun obrtnih con. Občina, ki se deklarira za zeleno, si ne bi smela dovoliti takšnih kratkoročnih zablod. In to po tem, ko je civilni iniciativi komaj uspelo preprečiti najbolj nesmiseln projekt daleč naokoli – pokrito smučišče v neokrnjenem gozdu pri Besnici. Glede na ekstremne vremenske pojave bi nam moralo biti že jasno, kako pomembna so kmetijska zemljišča in kako ranljiva je preskrba s hrano.