Hudo je gledati ljudi, ki stojijo pred svojo podrto hišo

Četrti in peti avgust 2023 … Dneva, ki sta trajno spremenila podobo Črne na Koroškem in se za vedno zažrla globoko v spomin in duše Črnjanov.

Črna, mirni, idilični alpski kraj na koncu Mežiške doline, a odprta čez Sleme v Šoštanj, čez dolino Koprivne v Avstrijo in čez dolino Bistre v Savinjsko dolino; Črna z urejenim vaškim jedrom, ki je pred leti prejela vseslovenski naziv za najlepši urejen manjši kraj, je v dveh apokaliptičnih dnevih spremenila podobo. Pred desetletji, stoletjem so Črnjani radi rekli: »O, v kako mirnem in varnem kraju živimo, malo odmaknjeni od raznega vrveža ter predvsem precej varni pred naravnimi in drugimi katastrofami.« To idilično prepričanje je bilo v zadnjih 50 letih trikrat na zelo resni preizkušnji. Vsakokrat iz različnih vzrokov.

Sredi sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta dve leti, dva zaporedna aprila, po Črni in okolici pustošila požara grozljivih razsežnosti. En teden je bil kraj kot v vojnem stanju, kot da bi ves postal ena sama fronta. Več dni brez elektrike, dim je dušil prebivalstvo, letala in helikopterji so preletavali območje. Ob izredno močnem vetru so goreči šopi trave leteli po zraku in požar prenašali z enega konca na drugega. Položaj je bil tako rekoč neobvladljiv. Počutje ljudi je bilo ves teden zelo depresivno. Požar so delno omejevali gasilci, ki so bili nenehno na terenu, pogasil pa ga je šele odrešujoči dež. Narava je potrebovala veliko let, da je postala okolica kraja spet zelena.

Na poti v Črno sto vojakov, ponekod že imajo elektriko

Drugi vzrok izrednih razmer v kraju je bila desetdnevna osamosvojitvena vojna. Tulile so sirene, naselje je bilo na trenutke zatemnjeno, po ulicah so se vozili in hodili pripadniki teritorialne obrambe, Črna namreč leži zelo blizu meje z Avstrijo. V strahu, kaj bo, so bili ljudje globoko zamišljeni in zaskrbljeni. Ko so se zbudili v odrešujočo osamosvojitev, so bile vse skrbi pozabljene. Zaživeli so v novo državo, v kraju ni bilo nobenih negativnih posledic, ne pri ljudeh ne pri njihovem imetju.

Marijan Lačen, upokojeni direktor Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. FOTO: Tadej Regent

In tretja preizkušnja … voda! Ves junij in velik del julija je deževalo (zadnjih nekaj let so nam napovedovali sušo in Saharo blizu nas). Zemlja je pila vodo, brežine in strmine so bile vse bolj namočene. Vsi hribovski podvodni tolmuni so bili napolnjeni z vodo, kot da samo čakajo, da se razlijejo. Njihovo pripravljenost na to so pospešile še nove gozdne vlake na zelo strmih (mogoče na preveč strmih in tam sploh ne bi smele biti?) pobočjih. Konec julija je prišel močan deževni udar, ki je ob hudem vetru pognal ogromne količine vode z gozdnim materialom v Javorski potok, ga zagozdil in katastrofa je bila neizogibna. Kraj je bil v vodi. Hudo je bilo in nihče si niti v sanjah ni predstavljal, da je lahko še huje.

Nato je prišla noč s tretjega na četrti avgust. Vso noč je lilo kot iz škafa. Center Črna z zaselki Pristava, Lampreče in Rudarjevo je bil že v zgodnjih jutranjih urah pod vodo. Strugi Meže in Javorskega potoka sta bili zabiti z muljem in predvsem lesnim materialom. Voda si je utirala pot po ulicah, ob hišah, skozi hiše, po vrtovih. Vodostaj je čez dan iz ure v uro naraščal. Odprli so se vsi stranski potoki in tudi sicer skoraj vedno suhi manjši hudourniki. Iz njih so bruhale nepredstavljive količine vode, ure in ure. Človek si niti predstavljati ne more, od kod toliko vode. S strmejših vodotokov so se začeli prožiti plazovi in s seboj v struge prenašati ogromno lesne mase. Ta je zabila mostove, za njimi so se nabirale še večje količine vode, ki je potem, ko je našla svojo novo pot, še z večjo udarno močjo grmela proti centru kraja in naprej po Mežiški dolini. Za njo so ostajale odnesene in spodjedene ceste, odneseni mostovi, vse od Črne do Dravograda. Ta sila je v Črni spodjedala hiše, rušila nadstreške, odnašala avtomobile, z muljem zasipala hiše.

Tri dni je trajal neenakopraven boj s podivjano vodo. Resnici na ljubo to ni bil in ni mogel biti boj z vodo. Bilo je predvsem čakanje, da začne upadati. Seveda so bili gasilci, gorski reševalci in civilna zaščita s pomočjo Slovenske vojske v stalni pripravljenosti in so reagirali oziroma pomagali povsod, kjer je bila pomoč nujno potrebna, da so predvsem zaščitili ljudi in kolikor je le bilo mogoče tudi materialne dobrine. Skoraj sto ljudi je bilo zaradi preteče nevarnosti evakuiranih iz svojih domov. Vsi cestni dostopi do naselja so bili onemogočeni. Regionalne in državno cesto je na več mestih odneslo. S pomočjo helikopterja in Slovenske vojske so v kraj dovažali najnujnejšo prehrano in pitno vodo. Črna je bila brez elektrike, brez pitne vode in brez telefonskih povezav. Skratka v popolnih izrednih razmerah in v celoti odrezana od sveta. Edina povezava so bile radijske oddaje, ki so jih lahko spremljali na frekvencah FM, a še to samo v avtomobilu.

Ko je po treh dneh voda odtekla s cest in ulic ter je zasvetila luč, ko je po štirih dneh zazvonil telefon in je peti dan iz pip pritekla voda, se je stanje približno normaliziralo. Glavna komunikacijska težava bo bržkone še nekaj časa dolinska cesta po Mežiški dolini, kamor se ljudje iz Črne vozijo v službe, v bolnišnico, po nakupih ipd. Cesta je namreč na več mestih vsaj do polovice odtrgana ali hudo spodjedena. Vsaj na videz se je življenje torej vrnilo v stare tirnice, vsaj pri nekaterih ljudeh, vsaj v nekaterih hišah. Ostalo pa je opustošenje hudih razsežnosti in zaznamovalo kraj, ki si še dolgo ne bo opomogel. Hudo je gledati ljudi, ki stojijo pred svojimi napol podrtimi hišami in ne vedo, kaj bi. Težko je poslušati ljudi, ki pravijo: »A to je ostalo od mojega doma, v katerega sem vlagal vse življenje?!« Stresno je tolažiti ljudi, ki so izgubili ves smisel bivanja, veselje in pogum, da bi še živeli bivali v svojem domačem kraju.

Črnjani so žilavi, a tokrat potrebujejo pomoč

Ostane pa vsem velika tolažba, kot v podobnih situacijah radi rečemo: Vsi smo ostali živi, materialno izgubo pa bomo s pridnostjo in koroško trmo prej ali slej sanirali. Da so vsi ohranili življenje in ostali bolj ali manj nepoškodovani, gre velika zasluga gasilcem in gorskim reševalcem, ki so s svojo strokovnostjo primerno posegli v dogajanje ter zelo preračunljivo in varno izvedli vse evakuacije ogroženih krajanov.

Še večjo škodo je preprečila tudi sosedska pomoč. Še enkrat se je namreč potrdilo, da ljudje že instinktivno začutimo, kdo potrebuje našo pomoč, in se odzovemo na ta notranji klic. Takrat se pozabi vse drugo, vse morebitne zamere. Veliko vodene in še več spontane pomoči je bilo videti v teh hudih dneh v Črni. Nihče nikogar ni prosil zanjo, nikomur ni bilo treba prigovarjati, ljudje so sami videli, kje in kdaj je pomoč potrebna. Tudi občinska uprava se je odzvala pravočasno in primerno ter brezplačno zagotovila osnovna živila in pitno vodo. Po spletu naključij je bila omogočena namestitev evakuiranih krajanov v prazne prostore črnjanskega centra, ki je zadnje tedne v procesu deinstitucionalizacije večji del svojih varovancev razselil po Koroški.

Županja Črne: Najbolj potrebujemo mobilni signal, da se povežemo s svetom

Čeprav je razdejanje hudo, v Črni le malokdo dvomi, da krajani ne bodo storili vsega (ob seveda nadvse nujni zunanji pomoči, ki v času pisanja tega prispevka že prihaja v kraj), da sanirajo svoje domove, objekte družbenega standarda in naravne danosti ter Črni vrnejo sijaj, ki ga je v teh dveh usodnih dneh izgubila.

Zakaj je bilo treba vsega tega, se človek na koncu vpraša. Ali so bili vzrok lokalni eksploatatorji gozda z gradnjo novih in novih gozdnih vlak, ki presečejo naravne vodne poti, ki so premalo utrjene, ob njih pa se pušča veliko lesne mase? Je krivo globalno segrevanje, ki po eni strani povzroča suše in po drugi strani nadpovprečne padavine? Ali pa je to preprosto mogoče pripisati naravi in zakonitostim tako imenovanih stoletnih voda? Vse to samo v razmislek, v Črni namreč situacije noben odgovor ne bo spremenil.

***

Marijan Lačen, upokojeni specialni pedagog, dolgoletni direktor CUDV Črna na Koroškem.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.