Covid: triažiranje v domovih za ostarele

Kot hčerko osebe, ki živi v domu za starejše občane, me je poročilo Zagovornika načela enakosti zelo prizadelo in razburilo.

Poročilo odmeva, saj tekst daje občutek, da je nekdo z ministrstva za zdravje šepetal zagovorniku, kako in kaj naj zapiše.

Med zaprtjem domov zaradi covida-19 in preventive v skrbi za najbolj ranljive se je zgodilo nekaj, kar ni v nobeni spregi s človekovimi pravicami, odločanjem o lastnem življenju in dostojanstvu človeka. Zgodila se je triaža, s katero so določili, kdo je upravičen do zdravljenja v bolnišnici in kdo ne. Poročilo zagovornika pa pravi, da ni bilo zaznati nobene diskriminacije. Ugotavljam, da v vsaj enem primeru to ne drži.

V domovih se je na pobudo ministrstva za zdravje zgodila triaža, s katero so – ali naj bi – ljudem odvzeli možnost zdravljenja v bolnišnici in s tem odločanja o svojem lastnem življenju. Krivdo za to nosi ministrstvo, saj nastali situaciji nikakor ni bilo kos, izkazalo se je celo, da so določili ukrepe, ki so bili nečloveški, škodljivi in v nasprotju z vsemi človekovimi pravicami. Zavržno pa je tudi dejstvo, da so triažo opravili v minuti brez vednosti dotičnega ali njegovega svojca. Tudi domski zdravniki niso obvestili varovancev ali njihovih svojcev.

Triažni papir obstaja, z vsemi podpisi, zato se nikakor ne strinjam s poročilom zagovornika v delu, kjer navaja, da se diskriminacija ni zgodila. Poročilo je prejkone zelo servilno do trenutne politike in je skrb vzbujajoče.

Pri vsem tem se ponudi vprašanje, zakaj in za kakšen namen so bili ti »seznami smrti« sploh narejeni, kdo je imel »zadnje misli« in ali so res starejši v naši družbi najbolj ranljiva skupina – ali so samo priročno orodje vsakokratni pokvarjeni politiki?

Vsi si želimo imeti državo, v kateri je na prvem mestu človek, njegovo dostojanstvo, pravice ... in kjer je za vse ljudi enako poskrbljeno.