V nadaljevanju preberite:

Mira Milavec v Kijevu živi že šest let. Zanjo mi je povedala Jana Lampe, vodja mednarodne pomoči pri Slovenski karitas, ko so lani jeseni za skupino ukrajinskih otrok iz vojnih območij organizirali dvotedensko letovanje v Strunjanu. Ko je predstavnica Slovenske karitas omenila, da njihova sodelavka vse od ruskega napada vztraja v Ukrajini in pomaga žrtvam vojne, je bilo moje občudovanje do te predane humanitarne delavke še toliko večje.

»Težko je opisati, kako tu živimo. Upoštevamo vsa varnostna navodila; aplikacija telegram nam na primer sporoča, ko vzletijo droni ali rakete iz najbližjega oporišča v naši smeri. Pri dronih traja osem do devet ur, da nas dosežejo, pri balističnih raketah pa gre za nekaj minut. Če je mogoče, se zatečemo v zaklonišče ali podzemno železniško postajo. Nekako smo se navadili na te razmere in življenje gre naprej,« pravi.

Skoraj ni noči, da jih ne bi v Kijevu zbudil alarm, velikokrat spijo kar na hodniku ali v kopalnici ...