Nič ne pomaga, če ni nikogar, ki bi menjal plenico

Diskriminacija stanovalcev v domovih za starejše in kršenje njihovih pravic, ki sta se dogajala v času epidemije covida-19, še posebno v prvem in drugem valu, se ne smeta ponoviti, so poudarili udeleženci strokovnega posveta o zdravstveni in socialni obravnavi starejših v tem obdob­ju, ki ga je organiziralo združenje za dostojno starost Srebrna nit. Pogovarjali so se tudi o tem, kako bi izboljšali skrb za starejše v valu, ki nas že zaliva.

Predstavnikov ministrstva za zdravje, ki naj bi govorili o ugotovitvah izrednih strokovnih nadzorov in nujnih ukrepih ter pripravljenosti na novi val epidemije na vseh ravneh zdrav­stvenega varstva in v socialnovarstvenih zavodih, na posvet ni bilo.

Predsednica Srebrne niti Biserka Marolt Meden je uvodoma povedala, da so v tem času zaznali več kršitev pravic starejših, na kar so ves čas opozarjali v številnih javnih pismih, naslovljenih na pristojna ministrstva, vlado, predsednika vlade in države ter poslance, vendar ustreznih odgovorov niso dobili. Kot je poudarila, so v združenju med epidemijo s pogovori, posveti, obiskovanjem domov starejših in delovnimi sestanki z odločevalci pripomogli k temu, da se glas starejših ni popolnoma izgubil.



»Prizadevamo si za medgeneracijsko sodelovanje in boljše življenje za mlade in starejše. Ko je na sistemski ravni poskrbljeno za starejše, je tudi mlajšim lažje,« je poudarila. V združenju zahtevajo varuha starejših in oblikovanje ministrstva za starejše, ki bo znalo zagovarjati upravičene potrebe vseh starejših v Sloveniji in bo največji zagovornik dobrega medgeneracijskega sodelovanja.
 

Moralni greh: triaža in manj vredni državljani

Dr. Dušan Keber je opozoril na neustrezne postopke triaže, ki so potekali v domovih za starejše, v tem procesu je šlo za izbiranje posameznikov, ki naj ne pridejo do bolnišnice. »To obdobje ni raziskano, pa bi moralo biti, bojim se, da bo to šele čez leta in desetletja, ko bodo iz tega nastajali doktorati. Ni pa za pričakovati obravnave v smislu odgovornosti in neodgovornosti. Po svetu je zaradi tega umrlo nekaj milijonov, v Sloveniji pa nekaj tisoč ljudi preveč,« je prepričan dr. Keber, ki je to označil za moralni greh.

Po njegovem gre za zelo nazoren primer starizma med zdravstvenimi delavci, ki so za to še bolj odgovorni kot politiki, saj so bolnišnice branili pred prevelikim valom morda »manj vrednih državljanov«: »Pozvati moramo zdravstvene ustanove, ki pišejo smernice in merila, ali je res potrebno ob novem zdravilu ali zdravstveni metodi kot kriterij dostopa do tega postavljati starost. Zdravstvena stroka mora odgovoriti, ali je izločila diskriminacijo starejših pri zdravstvenih postopkih, ki jih ni veliko in so dragi.«

Po njegovem bi morala stroka raziskati, ali je bila res dobra in strokovna odločitev, da je država izbrala, da za covidom-19 zboleli stanovalci v večini primerov ostanejo v domu za starejše. Izračunal je, da je v domovih za starejše umrlo 80-krat več ljudi, ker so imeli ugodne razmere za prenos okužbe, kot njihovih vrstnikov iste starosti, ki so bili doma.



Sprašuje se tudi, ali je precep­ljenost prebivalstva res edini ukrep, ki ga lahko naredi država. Pri epidemiji je namreč pomemben vir okužbe, zato je smiselno tudi testiranje. »Pri nas imamo slabo pokrito področje prenosa okužbe z zbolelega na zdrave, da bi preprečili prenos virusa v zraku, ki ga vdihava še neokuženi. To smo storili samo z maskami, pri čemer se je izkazalo, da običajne maske ščitijo samo pred kapljicami, ne pa tudi pred aerosolom, ki lebdi v zraku. Cepljenje pravzaprav sploh ne ščiti pred okužbami, ampak samo pred hujšim potekom bolezni.« Dr. Keber nadaljuje: »Smo v situaciji, ko dopuščamo, da je virus svobodno okrog nas, edina možnost, ki jo imajo državljani, pa je, da se cepijo. In da nosijo maske, ki niso dovolj dobre, v nekaterih državah, na primer v Nemčiji in Avstriji, so jih že zdavnaj zamenjali z maskami tipa FFP2.«

Čist zrak in prezračevanje

Po njegovem je treba sprejeti koncept čistega zraka: »Prek zraka se širi bistveno več okužb kot prek pitne vode. Pri covidu-19 je pomembno učinkovito zračenje, kar bi bilo treba prenesti tudi na domove za starejše. Da naj dajo natančna navodila, smo nenehno pozivali pristojne na ministrstvih, pa so bila prikazana zelo diskretno in zakotno na internetnih straneh NIJZ. To ni bilo javno obravnavano in na veliko promovirano, strokovna skupina ga je začela priporočat po hudih mukah.«

Treba pa je vedeti, kaj je dobro zračenje. »Na šoli naj bodo pred poukom in po njem okna na primer 20 minut na široko odprta. Nato pa 10 minut vsak odmor ali 5 minut na 20 minut, tudi med poukom. Ob tem je dobro, da je kakšno okno napol odprto ves čas. Pozimi pa bo premrzlo in to ne bo mogoče. Zato vse več držav priporoča namestitev čistilnikov zraka. Stanejo nekaj sto evrov in nekajkrat v uri prefiltrirajo ves zrak in odstranijo ves aerosol. Nekoliko zahtevnejša finančna rešitev je prezračevalnik s toplotno energetsko rekuperacijo, stane nekaj tisoč evrov za eno šolsko učilnico. Tu gre za odvajanje izrabljenega zraka na prosto in vnos svežega zraka od zunaj. Ta zrak se filtrira, kar pomeni, da so iz njega odstranjeni tudi vsi alergeni iz zunanjega prostora in podobno.«

Izračunal je, da bi našo državo čistilniki zraka v vseh učilnicah stali od 7 do 10 milijonov evrov. Če bi jih namestili v vsako sobo v domovih za starejše, pa je to strošek, ki bi si ga v nekaterih primerih lahko privoščili celo svojci sami, lahko pa bi denar zagotovila tudi država, ki je za obravnavo covida-19 zapravila že več kot milijardo evrov, pravi dr. Keber.

Cene zaščitne opreme so še vedno višje

Klemen Jerinc, vodja sektorja za upravljanje izvajalskih organizacij v novoustanovljenem direktoratu za starejše in deinstitucionalizacijo na ministrstvu za delo (MDDSZ), kjer je zaposlen šele od aprila, prej pa je deset let delal v domu za starejše, je potrdil, da so bili domovi preslabo pripravljeni, s premalo zaščitne opreme in kadrovsko podhran­jeni. Največ težav je bilo zaradi starosti stavb, zato so težko organizirali sive in rdeče cone ter ločevali čiste in nečiste poti. MDDSZ jim je skupaj z ministrstvo za zdravje dajalo navodila, kako ravnati z okuženimi stanovalci in kako izvajati socialno in zdravstveno oskrbo za ostale stanovalce, vzpostavljeni so bili tudi regijski timi.



MDDSZ je zagotovilo 26 milijonov za dve leti za 600 dodatnih zaposlitev v domovih, potekajo tudi postopki za spremembo kadrovskih normativov. Domovom so krili stroške za prazne kapacitete in umik stanovalcev v domačo oskrbo, za kar pa se ni odločalo veliko ljudi. Na MDDSZ načrtujejo več aktivnosti za izboljšanje razmer v domovih, posodabljanje prostorov, tudi za dnevno varstvo in začasne namestitve, objavljenih je bilo več razpisov.

Povedal je, da je trenutno cep­ljenih 90 odstotkov stanovalcev domov in 60 odstotkov zaposlenih, nekaj jih je še cepljenih s samo enim odmerkom, še nekaj pa je prebolevnikov. Cene zaščit­ne opreme so se nekoliko znižale v primerjavi s prvim in drugim valom, še vedno pa so višje, kot so bile pred epidemijo. Zaradi pomanjkanja kadra v domovih in bolnišnicah se mu zdi dobro, da so domovi odprti za obiskovalce, saj svojci in prostovoljci lahko pripomorejo k boljšemu počutju stanovalcev in opozarjajo na morebitne pomanjkljivosti.

Hude posledice za zdravje in počutje

Mitja Blažič, predstavnik zagovornika načela enakosti, je povzel ugotovitve raziskave v domovih za starejše med 87 stanovalci, 597 svojci, 72 direktorji, 427 drugimi zaposlenimi in 84 sodelavci nevladnih organizacij. Opravili so tudi poglobljene intervjuje s petimi poznavalci institucionalnega varstva, petimi predstavnicami svetov stanovalcev in dvema svojcema. Raziskovali so obdobje prvega vala, med 6. marcem in 30. aprilom 2020.



Izsledki kažejo, da je ta čas pustil hude posledice za zdravje, počutje, koristi in pravice stanovalcev domov. Ponekod so bili zelo dolgo zaprti v sobah, zaradi česar so opešali umsko in telesno, trpeli so zaradi omejevanja stikov in druženja. Čeprav so bili na varnem, so se počutili kot v zaporu. Nekateri so umrli brez slovesa s svojcem. Stiske so si lajšali s pogovori s svojci po telefonu in prek drugih tehničnih naprav, a vsi te možnosti niso mogli izkoristiti, ker teh naprav ne znajo uporabljati ali pa do njih nimajo dostopa.

Direktorji so navedli, da so bili med epidemijo slabše dostopni specialistični zdravstveni pregledi, fizioterapije in delovne terapije. Opozorili so tudi na kadrovsko podhranjenost domov, ki je bila problem že pred epidemijo. Mnoge posledice težav zaradi epidemije izvirajo iz 30-letne neurejenosti institucionalnega in zunaj institucionalnega varstva starejših oziroma so odraz neurejenosti dolgotrajen oskrbe.

Zagovornik predlaga, da morajo biti morebitni novi ukrepi uvedeni za čim krajše obdobje in v obsegu, ki bi čim manj prizadel pravice in položaj stanovalcev domov. Vnaprej morajo biti predvidene tudi izjeme in primerne prilagoditve za ljudi z invalidnostmi in demenco, za nepokretne in za tiste v duševni stiski ter za umirajoče. Glavno vodilo mora biti spoštovanje dostojanstva in temeljnih človekovih pravic starejših, v odločanje pa je treba vključiti predstavnike starejših, tudi v izrednih razmerah.

»V prvem valu epidemije so bili vsi pomanjkljivo obveščeni, kdo je upravičen do bolnišničnega zdravljenja in kdo ne. Zato je pomembno, da pristojni sprejmejo protokole o zdravljenju v kritičnih razmerah in z vsebino seznanijo stanovalce, svojce, vodstva, zaposlene v domovih in nevladne organizacije,« pravi Blažič.

Domovi niso negovalne bolnišnice

Prof. dr. Brigita Skela Savič s Fakultete za zdravstvo Angele Boškin je poudarila, da je kriza prizadela slehernega državljana, polovica umrlih pa je umrla v domovih za starejše. V sodelovanju s fakulteto so izvedli skupinski intervju s svojci. Izkazalo se je, da zapora domov ni bila dobro argumentirana, javnost je razburilo tudi vnaprejšnje triažiranje, čeprav so poskušali prepričati predstavnike v odboru za zdravstvo, da so s tem starejšim kratene pravice. Triažiranje so izvajali na daljavo, grdo je bila kršena avtonomija stanovalcev, ki niso dali soglasja za triažo.

Vloga svojcev je bila ignorirana. Omejevanje stikov pri poslabšanju stanja in umiranju je bilo nedopustno. V domovih ni pogojev za varno zdravstveno obravnavo. Izražen je bil strah pred prenosom okužbe. Svojci so izpostavili, da domovi niso negovalne bolnišnice, njihov standard je drugačen kot v domovih za starejše, tudi kadrovski. Oviranje slovesa je imelo velik učinek na zdravje.

Ministrstvi za zdravje in delo, ki sta zadolženi za skrb za starejše, prelagata odgovornosti eno na drugo. Poleg škodljivega dualizma ministrstev je premalo dialoga med domovi in odločevalci na ministrstvih. Povečati bi bilo treba vlogo stanovalcev pri upravljanje domov in njihovih svojcev, ki plačujejo storitev in morajo imeti besedo pri tem. Izpostavili so padec standardov oskrbe v krizi, zaslužkarstvo koncesioniranih domov, v katerih stanovalec plačuje gradnjo doma in kadrovsko podhranjenost, ki traja že več let, ministrstva pa ne naredijo nič, je povzela ugotovitve dr. Skela Savič.

Opozorila je na neodgovorno in škodljivo delovanje vseh oblasti, ki so upravljale ministrstvo za zdravje. Velika smrtnost v domovih kaže na slabo obvladovanje epidemije v družbi in slabo komunikacijo; pritisk in prisila pa se poznata v odzivu družbe. Potem ko so starejši v tej epidemiji že plačali zelo visoko ceno, zdaj dolgega covida-19 prihajajo še zapozneli raki in podobno, občutki pa niso dobri, je sklenila misli.

Težko delo za minimalno plačo

Monika Ažman, predsednica Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev, je izpostavila, da že 15 let opozarjajo na podhranjenost zdravstvene oskrbe in nege. Boji se, da so sredstva za zaposlovanje na tem področju drobiž, saj imajo lahko razpisov na pretek, kandidatov, ki bi se nanje prijavili, pa ni. Država vrednoti skrb za bolne in nemočne z minimalno plačo.



V domovih ne morejo več zadovoljiti potreb starajoče se populacije, ki so drugačne: »Potreben je bolj usposobljen kader, več fizioterapije, delovne terapije. Ni dovolj, da so starejši na suhem, varnem, v čisti plenici, da imajo dovolj vode in hrane. Vse to nič ne pomaga, če ne bo nikogar, da bi zamenjal plenico,« pravi Ažmanova. Nadaljuje: »Več kot 80 odstotkov izvajalk zdravstvene nege je žensk, ki so starejše od 50 let. Delo je težko, v neprimernih prostorih, na preozkih hodnikih in vratih. Potrebujemo sistemske rešitve,« je sklenila.

Strah jih je kršenja dostojanstva

Direktorica Doma upokojencev Idrija Urška Močnik je povedala, da so morali v domovih svoje delo, oskrbo in zdravstveno nego ob upoštevanju priporočil stroke izvajati z več kot polovico manj kadra, kot bi ga potrebovali, saj je tudi osebje zbolevalo. »Zaposleni pravijo, ni jih ni strah bolezni, ampak izpolnjevanja nerazumnih zahtev v nemogočih razmerah, omejevanja gibanja stanovalcev, kršenja njihovega dostojanstva s skupno oskrbo v rdečih conah, ponovne vzpostavitve čistih in umazanih poti, filtrov in ob tem slabšanja življenjskih razmer stanovalcev doma.«



Ko so se razmere zaradi covida-19 spomladi umirile, so se začele pritožbe svojcev in izredni strokovni nadzori, ki za delavce pomenijo dodaten pritisk in stisko in še bolj pripomorejo k razlogom za odhode. Med drugim je poudarila, da naj država zagotovi prostorske možnosti za izolacijo okuženih stanovalcev in dodaten kader za socialno oskrbo ter pomoč pri zagotavljanju kadra v primeru izpadov zaradi bolezni.