V nadaljevanju preberite:

Povsod po svetu so starejši ljudje največje žrtve pandemije. Med njimi so zlasti stanovalci domov starejših občanov v razvitih državah prispevali od 20 do 50 odstotkov smrti, čeprav predstavljajo manj kot odstotek prebivalstva. Večina za katastrofo v domovih krivi objektivne okoliščine: pomanjkljivo opremo, pomanjkanje kadra, premalo testiranja, varčevanje v primeru privatnega lastništva, premalo investicij v javno zdravstvo in socialno varstvo, premajhne kapacitete bolnišnic. Sklicevanje na objektivne okoliščine je sramotno sprenevedanje. Vsaka družba na katerikoli stopnji razvoja bi morala spoštovati temeljno etično načelo, da so pri vprašanju zdravja in bolezni ter življenja in smrti vsi ljudje enaki.

Oblasti večine držav, tudi slovenska, so se odločile, da bodo stanovalce DSO prepustile usodi. Odločevalci so zavestno odrinili in žrtvovali stanovalce DSO. Glavni vzrok za tako ravnanje tiči v starizmu. Gre za pogled na starejšega človeka kot krhkega, poldementnega, slabo pokretnega in kronično bolnega posameznika, ki zaradi tega, ker je že dolgo živel in ima pred seboj le še kratko in nekakovostno življenje, ni enako upravičen do uveljavljanja svojih potreb, tudi zdravstvenih, kot mlajši ljudje. Na stotisoče stanovalcev je umrlo zato, ker so oblasti in družbe to sprejele kot normalen zaključek njihovega življenja.

Ali slovensko oblast razbremenjuje dejstvo, da so se podobne tragedije stanovalcev domov dogajale po vsem svetu? Ali je morilec manj kriv, če morijo tudi drugi?