Bolečina ob osrednji državni proslavi 8. februarja

Decentni umetniki so nam že od prvih prazgodovinskih risb v jamah pustili enako sporočilo kot pisci v starem Egiptu, ki so znali pisati knjige, razumljive bogovom in ljudem, in čemur se sodobni umetnik ni nikoli odpovedal: da nas stvari kličejo na pomoč, ker nam zaupajo, kot je napisal R. M. Rilke.

Seveda, to vedo tudi pesniki in filozofi 20. stoletja. Menda se vsi zavedamo, da se revščina in mizerija sveta ne bosta ukinili z denarjem, ampak s skrbjo za vse, kar je okrog nas. Ne da se vreči kovčka denarja v zrak, ki bo ukinil ekološko brezbrižnost. Metanje denarja revnim ali pa privilegiranim, ki ga nikoli ne dobijo dovolj, ne bo povečalo elementarne hvaležnosti in razumevanja, kako na svetu skupaj bivamo stvari, rastline, živali in ljudje.

Prav zaradi tega naj bi že od najbolj rosnih let razvijali poetično intuicijo in z umetnostjo ljudem odpirali oči in srce, da bi cenili vse, kar nas obkroža, ker bi zaznali njihovo kvaliteto. Ne samo kvantitete!

Prešeren je velik pesnik in 8. februar je državni kulturni praznik dvaintridesetletne samostojne Slovenije.

Da bi počastili letošnje Prešernove nagrajence in vso civilno oblast, eminence različnih Cerkva in državljane, je nekdo izbral scenarij in odobril izvedbo letošnje osrednje proslave.

Sama sem postmodernistka, vendar vem, da ni zagovornika katere koli smeri umetnosti, ki bi lahko zagovarjal to abotno animacijo zajca, na mahu, ki so ga z vso pazljivostjo osvežili z umetno roso, ta ogabni sadizem in odurno negacijo kompletnega živalskega sveta. Če je genialnemu scenaristu kaj uspelo, mu je to, da gledalci nismo mogli ugotoviti, ali paralizirano žival z neko jekleno mučilno napravo oživljajo ali bodo zdravo žival z jeklom pohabili. Mučenje živali, ki smo ga lahko videli na filmu, skrivoma posnetem v klavnici Rače, kjer slovijo po sadizmu do krav in prašičev, se je zdaj dogajalo sredi Gallusove dvorane Cankarjevega doma na umetniškem zajcu. Manifestacija tega zajčka je bila vzbujanje odpora zoper umetnike, ki so si to privoščili, in končno zoper vso umetnost. Bilo je dosti slabše kot hitri zakol kure, ki nam ga je pred štiriinpetdesetimi leti privoščilo Gledališče Pupilije Ferkeverk. Ker je šlo tukaj za izpostavljanje sadizma, se sprašujem, kje so zdaj tisti, ki ščitijo volkove in medvede, za ubogega zajčka pa se nihče ne zmeni. Na njem so z umetniško mučilno napravo izvajali sadistični eksperiment, namesto da bi ga spustili svobodno tekati po Gallusovi dvorani. Scenarij in izvedba proslave sta bila naravnana zgolj na to, da sta delala silo Prešernu in verzom še drugih avtorjev in avtoric (zanikala, da je poezija izkaz čiste, popolne lepote, A. Z. Golob), nagrajencem, občinstvu v dvorani in pred elektronskimi mediji – skratka vesoljnemu slovenskemu svetu.

Pomembno knjigo Iztoka Simonitija Vode svobode je slovenska kulturna javnost skoraj spregledala, gotovo pa jo ignorira. Masivna banalnost Slovenije je edina stvar, ki se pri nas dviga v nebo in spodbuja degeneracijo vsega živega v nas in okrog nas.

Kje pa je svoboda?