V kolumni preberite: 

Da bo Urška kaznovana za prevzetnost, slovenski otroci izvejo že v tretjem razredu osnovne šole, ko se na pamet učijo Povodnega moža. Prešernova epska pesnitev kot večina njegovih del prinaša najpreprostejši, črno-bel moralni nauk: za lepoto in ambicioznost so ženske kaznovane tako, da jih tujec povleče na dno močvirnate reke. Ker Urška ne sprejme kar vsakega snubca, ker misli, da je nekaj več, ker skrb za dom, otroke, pranje in kuho niso njena stvar, naj konča na dnu Ljubljanice! Povodni mož je metafora patriarhata, ki žensko za samostojnost (patriarhalna ideologija jo interpretira kot domišljavost in prevzetnost) kaznuje tako, da jo utopi. Prešernova balada namiguje na nasilje, na femicid kot rešitev. Povodni mož je domišljijski stvor, a hkrati metafora nasilja, psihičnega, fizičnega in spolnega. Obljublja zadoščenje za vse zavrnjene moške: medtem ko se ritem pesmi stopnjuje in se plesalca vse hitreje vrtita proti šumečim valovom, v katerih bosta izginila in kjer bo Urška končno prepuščena na milost in nemilost moškega. Prešeren ni noben feminist, njegova etična drža do osrednjega dogodka v Povodnem možu je afirmativna – konec je morda res tragičen (mrtva lepa ženska, jok!), vendar zadovoljiv in pravičniški. Srečen konec je, ker potrjuje ustaljen družbeni red po meri moških, za katere je ženska vedno le sredstvo, drugorazredno bitje, ki ima svoboščine (voli lahko, se izobražuje, celo gradi kariero), vendar ne sme razmišljati in delovati avtonomno, za svoje dobro ne sme podvomiti o družbenem redu, ki ji kot ženski določa državljanstvo drugega reda.